Hiter, brez zapletov, umirjen in neznansko lep porod – Porodna zgodba

porodna_zgodba

Največ se lahko o pravi moči in skrivnostih poroda naučimo preko prebiranja porodnih zgodb. Želela bi se zahvaliti ženski, mami, ki je z menoj in sedaj tudi z vami, bila pripravljena deliti svojo izkušnjo.

Petek

Kot vsako noč v nosečnosti, sem tudi to noč šla nekajkrat na stranišče. Ko sem ob štirih zjutraj šla na stranišče in se vrnila v posteljo, mi je kar malo »ušlo«. Čudno, saj sem bila ravno na stranišču? Še enkrat sem vstala in šla v kopalnico, tokrat mi je še med potjo teklo ven, čisto proti moji volji in kontroli. Hmm, lahko bi bila plodovna voda?! Ker nisem želela paničarit, sem si dala vložek in šla nazaj spat. Voda pa je počasi odtekala.

Mož je zjutraj vstal, da bi šel v službo. Objel me je, jaz pa sem rekla: »Ne vem sigurno, ampak možnost je, da mi odteka voda.« – »Kaj pa to pomeni?« – »Če je to res plodovna voda, bo treba iti rodit. Ampak zaenkrat ni še nič resnega, tako da kar pojdi v službo.« Šla sem nazaj spat. Kdo ve, morda je bila to zadnja mirna in dolga noč? Spala sem kakšno uro, potem pa me je prebudil sms od prijateljice. »Takoj v porodnišnico!« Vseeno sem se odločila, da najprej tja pokličem. Prijazna zdravnica mi je rekla, da moram kar na pot, če bo v približno treh urah vložek prepojen.

Še zadnje priprave pred odhodom.

Lotila sem se še zadnjih priprav na najinega dojenčka: postlala sem posteljico in košek v dnevni sobi in preverila, če imam za odhod v porodnišnico vse pripravljeno. Potem sem šla še pod tuš, umit lase in jest. Kljub temu, da ni imel veliko časa, je prišel še kaplan, ki me je spovedal in mi podelil zakrament sv. bolniškega maziljenja. Takoj sem bila še bolj mirna, saj sem zaupala, da bo porod točno takšen, kot si ga je zame zamislil Bog. Še malo sem šla počivat, potem pa sem se zaradi vedno večje količine izgube vode odločila, da bi za vsak slučaj že šla kar na pot proti porodnišnici. Ker nisem imela čisto nič popadkov, sem se usedla v avto in šla po moža, ki je prej odšel iz službe in odpravila sva se v porodnišnico.

Približno ob dveh sva prišla tja. Sprejela naju je babica in mi namestila CTG, ki ni zaznal nobenega popadka. Izpolnili smo vse potrebne papirje. Ko smo končali, je bilo zunaj še vedno zelo lepo in toplo, zato so nama rekli, da greva lahko še malo ven, če želiva. Šla sva nekaj pojest in na kratek sprehod, potem pa me je mož odpeljal nazaj do porodnišnice. Jaz sem šla notri, on pa domov. Če bom dobila popadke, ga bom že poklicala. Ura je bila približno 18.00.

Bila sem v sobi skupaj še z eno mamico, ki se je pripravljala na porod. Od celega dne sem bila že malo utrujena, pa tudi žalostna, ker sem bila čisto sama. Po drugi strani pa sem se spet počutila malo skrivnostno, kot v prvih tednih nosečnosti – nikomur nisem namreč povedala, kaj se dogaja. Kar hitro sem zaspala in si malo odpočila. Potem sem imela še eno merjenje CTG, ki je pokazalo rahle in neredne popadke. Preden sem zaspala sem dobila še antibiotik in predstavit se mi je prišla nova babica. Povedala je, da bom morda prespala celo noč, morda pa se bo po dveh ali treh uricah kaj začelo dogajati, tako je pogosto. Šla sem se še malo sprehajat po hodniku in molit rožni venec, nato pa spat, da bi se kar se da dobro odpočila in si nabrala moči za porod.

Sobota

Jutranji CTG je pokazal rahle popadke na 20 minut. Zdravnica se je odločila, da mi bo po zajtrku vstavila prvo tabletko za tanjšanje materničnega vratu. Ker nisem želela, da bi popadki (tako kot nočni) izginili, sem se strinjala. Ob desetih je prišla in me vaginalno pregledala.

»Uau, ja super!«

»Kaj pa?«

»Super, super!«

»Ja, kaj pa je super?«

»Super, pa vi ste odprti že 3-4cm! Upam, da bo že ena tale tabletka zadostovala!«

Nato mi je vstavila tabletko in eno uro sem morala ležati. Poklicala sem moža in tekom pogovora sva ugotovila, da imam popadke na 10minut. Ko sva končala pogovor sem se šla zopet sprehajat po hodnikih in stopnicah. Kmalu sem se morala med popadkom ustaviti in ga predihati – od takrat naprej sem bila kar ves čas v sobi. Še dobro, da sem bila v veliki sobi, v sobi za 4. In to sama! Okrog dvanajstih sem imela popadke na 7 minut. Moža sem prosila, naj se počasi odpravi proti meni. Nekaj čez eno je bil že pri meni in popadki so se takrat pojavljali na 5 minut. Niso bili zelo močni, malo močnejši kot krči pri menstruaciji. Predihavala sem jih naslonjena naprej, na rob od postelje. Vmes sem hodila po sobi ali slonela kleče na postelji, naslonjena na rob postelje. Prinesli so mi dobro kosilo, pa mi ni več pasalo jesti.

Ko so se popadki okrepili, me je mož masiral po hrbtu. Vmes med njimi sva se hecala, pogovarjala in gledala na uro, kdaj se bo pojavil naslednji. Vsake toliko časa je v sobo prišla sestra pogledat, kako mi gre. Ob cca. 16.30 sem imela popadke že na 2-3 minute, trajali pa so 1-2 minuti. Spet je prišla zdravnica in me pregledala. »Uau, vi ste odprti že 8cm! Kar počasi se odpravita proti porodnemu bloku.« Mož je še nekaj pojedel, jaz sem tudi vase spravila en majhen energijski gel in popila malo vode. Odpravila sva se proti porodnemu bloku. Med potjo sva se ustavila, če sva zagledala radiator ali kaj podobno uporabnega za naslanjanje med popadkom. Predihala sem popadek, mož me je masiral, potem pa sva šla naprej.

Prišla sva v porodno sobo – v eno čisto običajno. Takoj sem vprašala babico: »Pa saj mi ne bo treba rojevati na hrbtu, a ne? Tudi, če nismo v sobi za naraven porod.«»A vi bi radi rojevali na hrbtu? Nee, mi tega nočemo!« Bila sem vesela. Še naprej sem stoje počivala med popadki, saj sem bila že malo utrujena, noge so me že začele boleti in čas med popadki je bil vse krajši. Popadke sem predihavala naslonjena na pult, mož pa me je po križu masiral s toplo grelno blazinico.

Večino časa sva bila sama, babice ni bilo nikjer (zaključevala je z nekim delom…). To mi ni bilo najbolj všeč, saj sem pričakovala, da bo v porodni sobi zraven. Popadki so bili vedno bolj boleči in naenkrat me je zelo začelo boleti v zgornjem delu medenice. Mož jo je poklical, a je le prišla pogledat in spet odšla. Kmalu sem rekla tisti znani stavek »Jaz ne morem več«, ki naj bi po vsej prebrani literaturi pomenil začetek konca. Spet sem poklicala babico in spet me je želela na hitro odpraviti. Pa sem ji rekla, naj me pregleda in pove, če bo še dolgo trajalo. V tem primeru sem želela nekaj proti bolečinam, saj sem vedela, da dolgo tega več ne bom zdržala. V resnici si nisem želela protibolečinskih sredstev, želela sem samo zbuditi njeno pozornost in roditi! In to čim prej! Priklopila me je na CTG, brezkompromisno sem morala ležati na hrbtu. Najslabših 10 minut v mojem življenju! Groza. Bolelo je in tresla sem se, ampak ona je bila zraven čisto ravnodušna in rekla, da je to čisto normalno.

Končno je rekla, da je dovolj. Pregledala me je in rekla, da sem že čisto odprta in da zdaj ni čas za protibolečinska sredstva, ampak za rodit. Jaaa, veeem! Kaj zavlačuješ?! Dala mi je navodila, naj se uležem na bok, dvignem zgornjo nogo in jo z roko držim, med popadkom pa začnem pritiskati. Nisem si predstavljala, da bo tako, a sem bila preveč izmučena za prerekanje in borbo za svoje ideje in želje. Bila sem vsa napeta in zakrčena, s pritiskanjem pa se je bolečina le še potencirala. Mož me je spodbujal, brez njega bi bila čisto izgubljena. Po kakšne treh popadkih in pritiskanju se je od znotraj že videla glavica. Po nekaj potiskih je bila zunaj in z roko sem jo pobožala. Ne za dolgo, saj se je pojavil naslednji popadek, s katerim je bilo celotno telo zunaj! Punčka je!, je povedala zdravnica. Jaz sem pa samo globoko dihala od olajšanja, da je konec, saj je bilo pritiskanje zame izredno naporno. Dvignili so jo, zakrilila je z rokicami, potem pa so jo položili k meni v naročje.

“Prvo uro sva bili čisto sami in se spoznavali”

Gledala sva jo, občudovala, objemala in poljubljala. Tako je bila lepa, čisto majčkena in čisto najina. Bila je čisto mirna, zajokala je šele po 20 minutah. Prvo uro smo bili čisto sami in se spoznavali. Od veselja pa sva novico kmalu sporočila še staršem, stricu in tetama. Naj se veselijo še oni! Drugo uro jo je babica uspela pristaviti in prvič sem jo dojila. Potem jo je umila in opravila vse meritve. 50cm, 2940g, obseg glavice 33,5cm. Tretjo uro pa je mož užival s hčerko, babica pa se je posvetila meni – me pregledala in mi pomagala iti pod tuš. Po tušu sem padla v nezavest, ampak sem se zelo hitro zbudila. Po dobrih treh urah porodnega bloka je bil pa spet čas za vrnitev na oddelek.

Ko se zdaj spominjam poroda, sem res hvaležna Bogu, da je bil tak, kot je bil. Hiter, brez zapletov, umirjen in neznansko lep. Ravno toliko naporen, da sem ga zmogla brez večjih težav. Čeprav temu nisem nikoli verjela, sem resnično že pozabila, kakšne bolečine sem doživljala.

Se že veselim naslednjega poroda!

Če bi tudi vi želeli deliti svojo zgodbo, jo prosim pošljite na info.ataleya@gmail.com s pripisom “Porodna zgodba”.

One thought on “Hiter, brez zapletov, umirjen in neznansko lep porod – Porodna zgodba

Komentarji so zaprti.