Je rojstvo otroka največji izziv za vajin odnos?

Partnerski odnos

Partnerski odnos je po porodu postavljen pred veliko preizkušnjo, če se na spremembe, ki jih rojstvo otroka prinese, ne pripravimo. Znano je, da se stopnja zadovoljstva v partnerskem odnosu zniža ob rojstvu otroka. Zakaj je temu tako?

Porod oziroma rojstvo otroka je tisti trenutek, ko vse postane resnično – zdaj sta starša. Prej sta vsak na svoj način razmišljala o tem kako bo, si ustvarjala neka pričakovanja, imela želje, se povezovala z otrokom in z idejo o starševstvu. Zdaj, zdaj gre pa za res. In seveda, se vsak starš kdaj sreča s strahovi, negotovostjo, žalostjo, veseljem, srečo, tesnobo,… Zares najtežje pa je, ko o tem ne moreš govoriti z nikomur, ko bi rad zaupal svoje težave in ni nikjer nikogar, ki bi te slišal.

Je potem pomanjkanje primerne komunikacije tisto kar predstavlja največji izziv? Odvisno od tega kakšen odnos imata s partnerjem prej. Se lahko o čustvih, mislih, pogovorita iskreno, na način, ki ni žaljiv, ampak ranljiv in poln ljubezni, zaupanja? Se oba počutita slišana in slišita?

Za vajine težave ni odgovoren otrok ali spremembe. Pomembno je vse, kar sta v odnos vložila že pred njegovim prihodom.

Klavdija slapar


Ko govorimo o izzivih v času po rojstvu otroka, se največkrat ustavimo kar pri utrujenosti, nerealnih pričakovanjih in stiski ob sprejemanj ter soočanju z vsemi spremembami. Kaj bo za vaju največji izziv je težko reči, saj je vedno odvisno od tega, kakšen odnos sta imela prej in kako fleksibilna sta za sprejemanje novih stvari. Vsi prej omenjeni izzivi pa se nekako skoraj vedno pojavijo istočasno oziroma je en lahko vzrok za pojav drugega in obratno. Se je mogoče temu izogniti?


Utrujenost – kako jo premagati?


Po porodu se žensko telo spreminja nazaj v nenosečo stanje in že tja gre ogromno energije. Potem pa dodajte še dojenje (kjer dejansko porabite cca. dodatnih 300- 500 kalorij vsak dan!), skrb za novorojenčka, nočno vstajanje ali prebujanje, … Kar lahko naredite je, da v prvi vrsti poskrbite za kvalitetno in uravnoteženo prehrano, da poskrbite za zadostno količino vnosa tekočine in počitek! Ja, ne bom spet pisala “Spi, ko spi dojenček.”, ker vem da večina mam tega ne (z)more. Pa vednar, če se le da, to naredite. Res, res pomaga. Saj to ne pomeni, da vsak dan hodite dremat, na silo, ne glede na vse. Ampak verjemite mi, da se boste spočite počutile boljše, lažje se boste soočale z vsemi izzivi in tudi vaš otrok bo to začutil. Seveda pa vam pri tem lahko zelo pomaga partner (ali kdo drug), ki ta čas poskrbi za dojenčka, ga previje, nosi, crklja, se z njim igra. Tako pridemo do pričakovanj…


Pričakovanja – pa si zares želim, da bi zmogla vse to?


Sami od sebe ponavadi pričakujemo največ – želimo biti popolni starši, partnerji, ljubimci… Pa vendar je to nemogoče, ni dosegljivo. Vsi gledamo, kako je sosedova trava bolj zelena, kako jim uspeva, ampak največji problem je vedno v tem, da si želimo dosegati cilje nekoga drugega, ki pa ni nujno tako zadovoljen s tem, kakor to kaže navzven. Kje se torej skriva skrivnost “popolnega”? V tem, da ne pričakujemo od sebe preveč, da si zastavljamo cilje, ki so v okviru naših zmožnosti in da se sprejmemo tudi, ko nam kaj ne uspe. Nismo dobri, uspešni, zgolj takrat, ko uspemo vse narediti v prvem poskusu, ko je hiša čista, ko so želodci polni in ko s(m)o vsi srečni… NE. Dobri, uspešni smo takrat, ko ob vseh uspehih in neuspehih uspemo po koncu dneva sebi reči “Hvaležna sem za vse, kar mi je uspelo in kar mi ni. Vem, da sem v vsakem primeru vredna ljubezni, spoštovanja in pozornosti.”


Stiska – objem ali roka, ki duši?


Spremembe, visoka pričakovanja, nenehno previjanje, hranjenje, preoblačenje, iskanje, skrbi, ponavljanje iz dneva v dan,… Vmes pa še partner, ki ima svoje želje, potrebe in si želi nas, naše pozornosti. V vsem tem kaosu, ni čudno, da začutite/začutimo stisko. Težko se diha, saj zgubljamo tla pod nogami. Nas v tem trenutku ni. Vsa naša energija gre drugam, gre navzven. Kako to spremeniti? Kako se usmeriti vase, da se potem lahko usmerimo navzven? Kako se objeti, brez da bi dušili sebe ali drugega? In kako omogočiti drugemu, da se objame, brez da bi s tem dušil nas?

Dober partnerski odnos se gradi. Idealno oziroma najboljše je, če imata s partnerjem dober odnos že pred rojstvom otroka, to potem da dobre temelje za naprej. Če pa je že prej prihajalo do nenehnih konfliktov, če se nista v odnosu počutila varno, sprejeto, ljubljeno, avtentično, potem je lahko po porodu razkorak še večji in očitnejši. Torej, za dober odnos in dobro popotnico v starševstvo je pomembno, da oba aktivno delujeta v smeri izboljšanja odnosa.

Kaj lahko storita? Ostanita to kar sta in dodajta še posebnosti vajinega odnosa in nato še otroka. Če ostanemo v stiku s seboj in v svoji pristnosti živimo, bomo manjkrat prišli v konflikt med našimi željami, pričakovanji in potrebami. In če bomo nenenhno iskali, da nam drugi zadovolji neke potrebe za katere bi morali najprej poskrbeti mi sami, bomo težko v odnosih zares zadovoljni. Zato raziščite sebe, in ko vam to uspe, pojdite na pot odkrivanja drugega!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s