Hči in sin sta si popolno nasprotje – kaj naj storim?!

hci_sin

Starši, ki imajo več kot enega otroka, se velikokrat znajdejo v nekem obdobju pred vprašanjem: Kaj sva storila narobe? Zakaj so njim/njo vsakdani sama borba?

Vprašanje:

“Pozdravljeni. Na vas se obračam po nasvet. Imam dva otroka – hči staro 5 let, ki je mirna, sramežljiva in rahlo zadržana deklica. A njen bratec, star 3 leta, je popolno nasprotje in za njega rabim nasvet. Primer: šli smo na obisk in on je celo njihovo stanovanje pregledal. Odpiral hladilnik, predale, hodil po vseh sobah prestavljal vaze, slike, oz. vse kar je našel. Kljub opozorilom ni odnehal zato smo hitro šli. Je pa res da je on imel željo po odhodu. Kaj storiti da se to ne ponovi? Podobno se dogaja vsepovsod kamor gremo. Njega vse zanima ne glede na posledice. Lahko si mislite kako to zgleda v trgovini.”

Odgovor:

Draga anonimna. Najprej bi se vam zahvalila za vprašanje. Otroci so si med seboj zelo različni in velikokrat se potem sprašujemo, kje smo ga pri enem od njih »polomili«, da dela take stvari. V resnici pa gre zgolj za različne osebnosti in tudi za razliko med spoloma. Kar nekaj je pa tudi značilnosti, ki so velikokrat prisotne glede na to ali je otrok prvorojenec, drugorojenec, najmlajši otrok…

Ampak začnimo na začetku. Otroci so izjemno radovedna bitja. Od tu verjetno izvira tudi njegova potreba po raziskovanju vsega. Ker pa so določena vedenja nezaželena oziroma neprimerna glede na družbene norme (npr. raziskovanje po sobah, predalih), je normalno, da se vam ob tem pojavljajo vprašanja zakaj to dela in kako to preprečiti.

Če na kratko pogledamo kje je vaš otrok z vidika nevroznanosti oziroma razvoja otroških možganov. Namreč otrok je do nekje tretjega leta pod vplivom tako imenovanih plazilskih možganov, po tretjem letu pa se pričnejo razvijati tudi drugi deli možganov. Več o delovanju možganov si lahko preberete v zelo dobri knjigi z naslovom Celostni razvoj otroških možganov, avtorja Daniela J. Siegela, ki bi jo jaz priporočala v branje vsem. Otroci v tem obdobju tudi začnejo s tem, da sebi večkrat rečejo da in staršem ne; npr. ko jim želimo pomagati pri obuvanju, hitro zaslišimo »Zmorem sam!«.

Torej, na kratko, zakaj vaš otrok to počne? Kot prvo, se mi zdi pomembno izpostaviti, da otroci niso zmožni manipulacije, ker za to še nimajo razvitih možganov. V bistvu, se v tem obdobju ravno učijo ali naučijo, da imajo njihova dejanja določene posledice. To, da otrok, ko ste na obisku ali kje drugje to počne, je lahko samo pokazatelj tega, da si želi vaše pozornosti. V tem primeru lahko storite to, da mu namenite določeno pozornost ali pa mu date neko »nalogo«, opravilo, ki ga bo malo zamotilo. Lahko pa ga tudi vključite v kakšno debato, saj so triletniki ponavadi že kar zgovorni. Ena od možnosti je tudi, da je bil otrok utrujen, lačen… Včasih ne izrazijo čisto osnovnih potreb, izrazijo pa nezadovoljstvo oziroma našo pozornost ujamejo z neprimernim vedenjem oziroma z vedenjem, ki preverjeno pritegne naš pogled k njemu.

Fantje imajo večjo potrebo po gibanju, raziskovanju, tekmovalnosti – v to jih malo »prisili« hormon imenovan testosteron. Torej mogoče je tudi, da ga v vse to vedenje sili tudi zgolj to.

Kaj lahko storite vi?

Prvo kar je najpomembnejše je, da v sebi ostanete mirni. Torej predno reagirajte, trikrat globoko vdihnite, če začutite, da se v vas nabira jeza. Če boste k njemu pristopili z mirnostjo, bo otrok lažje slišal vaše sporočilo. Če ne, se bo verjetno takoj začel upirati in braniti, česar pa si verjetno ne želite, kajne? Premislite, kaj njegovo vedenje v vas prebuja. Verjetno je poleg jeze prisoten tudi sram. Včasih (no, tudi zdaj) so starši nam velikokrat rekli: »Ja kaj bo pa ____ rekla/rekel?«. Vam je to kaj znano? Jim je bilo bolj pomembno kaj bodo drugi rekli, kot pa to, kar ste vi čutili? Pa to ni nobeno obsojanje vaših ali naših staršev, kogarkoli v bistvu, ker verjamem, da niso znali bolje. Ampak take besede puščajo določene posledice, zato je dobro raziskati od kje izvira ta sram, ki ga takrat čutite. To, da se naučite, da ste v tistih trenutkih enostavno tam z otrokom in da vas ostali, ki vas opazujejo ali obsojajo ne zmotijo v vašem povezovanju z otrokom in pomirjanju, je cela umetnost. Ampak ni pa nemogoče. Pri tem pomaga tudi prebiranje knjig, ki sem jih zapisala spodaj ali pa na sploh delo na sebi.

Drugo, česar sicer v zapisu niste napisali je, postavljanje meja. Kako otroku v tem trenutku postavite mejo? Mu poveste, da ne sme, da tega ne dovolite? Se z njim pogovorite kdaj zakaj je to neprimerno? Lahko mu poveste na način: »Kako bi bilo tebi, če bi nekdo prišel k nam na obisk in odpiral tvoje predale, gledal v hladilnik, brskal med tvojimi igračami,…« Otroci kaj hitro začutijo, da jim to ne bi bilo preveč všeč in potem, ko to ugotovijo lažje razumejo zakaj nečesa ni dobro početi. Če jim zgolj rečemo, da tega se ne počne, ne razumejo zakaj ne, niti ne naravnih posledic določenih dogodkov. Otroci, čeprav se temu radi upirajo, morajo imeti meje. V bistvu, jih želijo imeti, zato jih nenehno preizkušajo. Če bo sin ob tem, ko mu boste postavila mejo, burno odreagiral, vam priporočam, da sledite korakom iz prej omenjene knjige Celostni razvoj otroških možganov (Siegel, 2014); ti koraki so:

  1. Otroka poslušajte, naj vam pove kaj ga je razburilo. Nato ga pomirite – brez uporabe besed, le npr. z objemom); in ko se pomiri…
  2. Ponovite za njim kar vam je povedal in poimenujte čustvo: »Jezen si, ker ne smeš odpirati vrat…«…
  3. Nato namesto tega, da mu poveste da tega ne sme delati, ga lahko vprašate: »Kaj bi lahko še raziskoval brez da bi odpiral vrata, predale? Kako bi se lahko drugače zamotil?…« ali pa uporabite stavek, ki sem ga napisala že zgoraj.
  4. Lahko ga zamotite tudi preko gibanja, saj so otroci v tej starosti nenehno v gibanju :). Lahko se lovite, igrate, karkoli… Gibanje lahko uporabite tudi za prikaz primernih načinov izražanja jeze, npr. če začne tepsti, ko je jezen, ga lahko, ko se pomiri, naučite ustreznega izražanja jeze – udarjanje z nogo ob tla, lahko tepe vzglavnik…
  5. Na koncu lahko vse skupaj zaključite v smiselno zgodbo oziroma jo kasneje uporabite, ko se to vedenje ponovi: »Se spomniš kaj sva storila nazadnje, ko si odpiral vrata? Se spomniš pogovora o odpiranju predalov in tvojih igračkah?«

Predvsem pa je pri soočanju z otrokovimi čustvi vsem nam v pomoč to, da otroka naučimo katera čustva poznamo, kako jih čutimo, kako se takrat vedemo, in da se naučimo izražati svoje potrebe ob teh čustvih (npr. sem lačen, žejen, rabim objem, želim se igrati…). Lahko slikate sebe ali otroka, ko kaže kakšno čustvo in te slike prilepite na steno, da vam naslednjič pokaže kako se počuti. Na voljo pa so tudi pripomočki za učenje prepoznave in soočanja s čustvi za otroke, ki velikokrat pridejo prav tudi odraslim.

Vse dobro vam želim,

Klavdija

Seznam priporočenih knjig avtorja Jesperja Juula:

  • Kompetentni otrok
  • To sem jaz! Kdo si pa ti?
  • Empatija – pot do sebe in do drugega

S podobnimi izzivi se soočajo tudi starši, ki imajo doma enega predšolskega otroka ali malčka in dojenčka. V takih primerih so izjemno v pomoč podporne skupine za mamice, kjer si izmenjujemo izkušnje, nasvete, iščemo drugačne poti in skupni jezik. Več o skupini najdete tukaj.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s