Rojstvo babice

rojstvo_babice

Iskreno sem v nekem trenutku prenehala šteti kolikokrat sem videla rojstvo novega bitja, mame, očeta,… vsekakor pa se mi je vsak tak dogodek zapisal globoko v moje telo, v spomin, v dušo. Vsaka od mamic mi je bila pomembna, ampak prve ne pozabiš nikoli, kajne?

Zato bi danes z vami delila mojo izkušnjo – prvo rojstvo, ki sem ga imela čast spremljati kot babica. To rojstvo je spremenilo vse.

Želim si, da bi vam lahko povedala neko sanjsko zgodbo, kjer je vse potekalo tako kot mora. Kjer je bil porodni proces spoštovan in v njem tudi mama ter otrok. Pa vendar ni bilo ravno tako. Ni mi pa žal, da imam to izkušnjo, saj mi je dala vedeti kako pomembno je, da je ženska spoštovana med porodom. Da je porod več kot le neka stvar, ki jo pač moramo pretrpeti. Da se v nas, v naši naravi, skriva nekaj več.

V porodno sobo sem bila (recimo temu) povabljena s strani babice tik pred samim rojstvom otroka. Ženske nisem poznala. Prišla sem v okolje, kjer je bilo tudi zame vse novo. Kako se mora počutiti ona? Kar naenkrat nekdo vstopi in bo imel to možnost, to čast, da bo prvič držal njenega otroka. Začutila sem ponos in hkrati željo, da bi ji otroka čimprej predala na prsi. Ker spada tja, ker je njen.

Porod oziroma sam iztis je potekal tipično »medicinsko« – na hrbtu, noge v zrak in seveda sledila je epiziotomija. Prvič sem videla v živo kako izgleda. S cmokom v grlu in slabostjo, ki je prevzemala moje telo, sem prijela otroka, ki se je ravnokar rodil. Ker sem bila prvič v porodni sobi, sem se strogo držala navodil, ker sem verjela, da so dobra. Dovolj dobra. Otroka sem tako uredila na niši in ga potem vsega dišečega (ja, takrat smo jih mazali še z oljem), oddala mamici v naročje.

Ni se mi zdelo prav. Ona pa je bila hvaležna. Da smo ji pomagali, ko je menila, da sama ne zmore več. Hvaležna, ker smo ji uredili otroka, čeprav sta zaradi moje takratne počasnosti s tem izgubila prvih nekaj minut stika. Mene pa se je kepa v želodcu vseeno držala. Ni spustila. Odšla sem ven, odhitela na stranišče in se zjokala. Tak ponos sem čutila, da sem lahko del te skupnosti (večinoma) žensk, ki delajo tako izjemno delo. Hkrati pa si nisem želela tega. In takrat se je začelo.

Zadala sem si nalogo, da odkrijem kaj porod sploh je – kaj je bil in kaj je zdaj. Kako je s tem v naravi? Kako delujemo mi med porodom? In moram reči, da tako kot se zdaj že klišejsko reče, sta bila moja največja učitelja moja otroka. Ko sem sama začutila ta strah v porodni sobi, ko ti nekdo vzame nekaj, kar ne bi smel. In ko sem v drugo začutila ta ponos, da mi je kljub borbam uspelo… Takrat sem vedela, da je čas, da začnem to pot, ki sem jo tistega dne, ob mamici katere imena se ne spomnim več, začutila kot pravo.

In takrat sem zares šele postala babica.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s