Moja sreča, ki sem jo nosila 9 mesecev – porodna zgodba

Danes z vami delim zgodbo družinice, ki mi je posebaj blizu. Nismo se nikoli srečali v živo, pa vendar so vsi trije vedno nekje v mojih mislih in srcu, saj sem imela to čast, da sem spremljala potek nosečnosti “od daleč” kar nekaj časa in še danes se vsakič z veseljem odzovem na vsako sporočilce 🙂 Za vedno bom hvaležna tebi draga “anonimna”, da sem lahko bila en mali delček v mozaiku vaše zgodbe.

No, če preidemo k zgodbi… ravno zato me je odnos zaposlenih do nje toliko bolj zabolel. Vesela sem le, da je našla v sebi moč, da je kljub vsemu ohranila fokus v sebi in da je zmogla roditi drugače, kot je na začetku načrtovala. Mogoče ti njena izkušnja pomaga najti pot do te moči, ki se skriva v tebi, da rodiš po svojih željah, četudi se bodo med samim procesom malenkost spremenile.

Datum poroda so mi določili 7.12.2019.

Upala sem, da bo strelka in, da bo rojena decembra. Ker je bilo čez nosečnost nekaj izzivov, sem držala pesti, da zdržimo čimdlje. In res, dočakali smo strelca, nato še december. Za las. 01.12.2019 ob 01.25 me je zbudil razpok mehurja. Zbudila sem se v sekundi, zadihala, nato pa možu rekla, greva počasi. Hotela sem čimbolj mirno zanj in zame. Sama sem nekako zadihala, medtem, ko možu ni bilo čisto jasno, kaj mu govorim. Videla sem njegovo prestrašeno reakcijo. Kam greva? Rekla sem mu, v miru se obleči, odtekla mi je voda. Šel je v sobo po torbo, ki sem jo imela pripravljeno za porodnišnico in nato se umivat. Pozabil je name. Priznal mi je, da se je v kopalnici spomnil, kje sem jaz. Čakala sem na postelji, da mi prinese kakšno brisačo, da lahko vstanem. Ko sem le počasi vstala, šla na stranišče, sem se kar malo prestrašila, saj sem videla, da je plodovnica zelene barve. Resnično si nisem želela, da se mi porod sproži, še manj kakšen carski rez. Začela sem se tresti, adrenalin je naredil svoje. Popadkov še ni bilo.

V roku 10 minut sva bila v porodnišnici, saj je zelo blizu doma. Poti tja se ne spomnim, je pa mož kar hitel, tako mi je kasneje opisal pot. V vsej zmedi je pozabil v avtu torbo in se še enkrat moral vrniti nazaj. Jaz sem z babico čakala na hodniku, saj se brez njega ne bi premaknila nikamor. Šli smo v sobo, kjer te pripravijo na porod, mož je moral čakati v čakalnici, kljub temu, da sem vprašala, če je lahko z mano. Babica mi je nastavila ctg, zbrala moje podatke, me pregledala, medtem mi je odteklo še ogromno vode, pa sem že mislila, da ni mogoče, da je je še kaj ostalo. Babica mi je rekla, da mi da klizmo, za katero sem se strinjala, želela sem pa, da pogleda še moj porodni načrt. Ko sem ji omenila, da ga imam, je odnos spremenila. Ni ji bilo všeč. Začela je govoriti bolj strokovno, postalo je neprijetno. Vidno ji ni bilo všeč. Dobila sem klizmo, lahko sem vstala in se sprehajala, saj je bila to moja želja. Odšla je in mi dala navodila, da se čez 20 min stuširam. Medtem sem potiho odpirala vrata in se pogovarjala z možem. V roku 15 minut, čeprav se mi je zdela že cela večnost, sem dobila rahle popadke, ki so zame bili že kar intenzivni. Povem možu, začenjajo se, ni prijetno. Pa je šlo skozi, je minilo, sem se stuširala, preoblekla. Medtem pride babica, jo vprašam, če je prosta druga soba, ki sem jo imela nagledano, mi reče, nažalost je prosta. Nažalost? Nisem komentirala, nisem želela razmišljati o njej, ampak o sebi. Namesti me v sobo, mož se vsede zraven mene, namesti mi ctg, jo prosim, da se obrnem na bok, ker na hrbtu ne morem dihati. Vmes mi govori, škoda, da ne boste imeli epiduralne, veliko lažje in hitreje bi šlo. Ne zmenim se zanjo, jaz sem tukaj. Rodila bom.

Zdaj gre zares. 9 mesecev sva čakala nate. Zanima me, kakšna boš. Boš imela lase? Črne, svetle? Ležim, predihujem. Pride babica in me vpraša ali mi lahko da protibolečinsko injekcijo, saj imam pulza tako, kot otrok. Da se malo umirim. Sprejmem. Zares me je umirilo, me naredilo omotično, zaspano. Želim hoditi, pa mi reče, da raje ne, ker ne želi, da se kaj zgodi. Zgodi? Ok, bom ležala na boku. Popadki se stopnjujejo. Boli. Predihujem. Mož me opominja, naj diham. V usta mi daje požirke vode. Drži me za roko, me spodbuja. Babica večkrat pride. Nima spodbudnih besed zame, kot to, da mi pove, da bi z epiduralno že rodila in bi mi bilo fajn in da papir vse prenese. Seveda še vedno ni pozabila na moj porodni načrt. Pa saj sem le napisala, da si želim naravnega poroda. Povedala sem ji tudi, da mi lahko kaj ponudijo in jim bom sproti sama povedala kaj bi in kaj ne. Ni mi jasno, kaj ji tako zelo ni bilo všeč.

Ure minevajo. Vmes grem s pomočjo moža na stranišče, tam prediham nekaj popadkov. Ležim ves čas, saj upoštevam babico. Ona je tam in ve, kaj je najbolje. Popadki bolijo, diham, vmes zaspim, tudi če je pavza le nekaj sekund. Izmučena sem. Ure letijo, jaz diham, počivam, popadki so vse pogostejši, bolj intenzivni. Predstavljala sem si bolečino, pa je bila ta intenzivna za 20x bolj.

Bliža se že 6:00, babica pride, pove, da je smena in da če ni kaj vredu delala, da jo sedaj lahko tožima. Res? Preslišim tudi to. Izmučena sem. Želim si, da se že konča. Pride druga babica. Prebrala je moj načrt. Me vpraša, bi hodila? Bi šla na pručko? Res? Ja, bi. Ležim, ker je prejšnja babica tako želela. Takoj, mi pripravi pručko. Za mano se vsede mož, naslonim se nanj. Popadke lažje prediham. Lažje je. Pomislim, kako lažje bi bilo, če bi to lahko naredila že prej. Babica ima dobro energijo, je prijazna, na voljo, me spremlja. Vmes se spet vležem. Še bolj intenzivno postaja. Imam še zadnje atome moči.

Pomislim, da ne bom mogla roditi, saj je moja energija na koncu. Kako bom iztisnila otroka? Postane me rahlo strah.

Začne se drugačen občutek. Takšen, ko te sili, da pritiskaš. Ne moreš zadržati. Traja okrog 1 ure, nato čutim, da popadki postajajo manj intenzivni. Babica verjetno spremlja mojo dihanje, tiščanje. Pride v sobo in me vpraša, če lahko da umetne popadke in me povpraša ali se moji umirjajo. Privolim, saj so se res začeli umirjati. Nisem vedela kaj to pomeni. Zaupala sem ji. Spet sem malo na stranišču, malo na pručki. Potem se vležem na bok. Babica mi pomaga zavzemati položaje, ki bi mi ustrezali. Neznosno me tišči, pritiskam avtomastko. Pride babica, se pripravi in mi da navodila. Mož mi pove, da njih nisem poslušala, da sem poslušala samo njega. Samo ponavljal je za njimi, pa sem sodelovala. Kot, da sem slišala le njega. Res se veliko časa poroda ne spomnim. Po koščkih si sestavljam vse skupaj. No, babica pove, da še bomo malo počakali. Vmes pride ginekologinja, me pozdravi, pove nekaj spodbudnih besed. Spet sva sama. Diham, tiščim. Minute tečejo. Čisto izčrpana vprašam ali lahko dobim še kaj proti bolečinam. Postaja mi neznosno. Želim, da mine.

Bliža se ura proti 09:00. Prideta dve babici, da poskusimo ponovno. In res. Pripravijo se, možu dajo navodila, kako mi pomaga. Ne vem točno kolikokrat sem pritiskala, kako dolgo. Res nevem. Spomnim se babice, kako me spodbujajo, ginekologinje, kako me motivira, navija, bodri… Slišim, kako babica reče, da ne ve ali bo šlo in da bo najveretneje morala prerezati presredek. Moja želja in zapis v porodnem načrtu je, da se ohrani, če se le da. Ginekologinja reče babici, dajmo se potrudit, če je že vse šlo tako lepo naravno.

In res. 09:02 se rodi moja princeska. Moja sreča, ki sem jo nosila 9 mesecev. Prerez presredka ni bil potreben, odnesla sem brez vsakega šiva. Raztrgala bi se naj 1 cm, ampak tega nisem občutila. Zares nepozabno doživetje, izkušnja. In ni mi žal, da sem rodila naravno. Mož ve vsako podrobnost. Večkrat mi pripoveduje. Spremljal je vse. Zares sem mu hvaležna, saj brez njega ne bi zmogla. In danes, ko mi kaže, kako dober mož in ata je, se lahko zahvalim vesolju, da je z mano in ob meni, da je on moj življenjski partner.

In hvala tebi, draga Klavdija, da si mi bila ves čas na voljo. Da si svetovala, me poslušala, mi pomagala pri porodnem načrtu in me spodbujala k naravnemu porodu. Zares sem ti hvaležna. Brez tebe se ne bi pripravljala na porod, ne bi sploh razmišljala o naravni poti in začela raziskovati. Bila si velika dodana vrednost v moji nosečnosti.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s