Kaj menite: kaznovanje ali sočutno postavljanje meja?

Otroci začnejo pri starosti dveh let (nekateri tudi prej) uveljavljati svoje meje oziroma potrebe na način, da staršem velikokrat rečejo »ne«, sebi pa »da«. Pred tem se otrok postavljenim mejam ne upira, jim v večini sledi. Kako bo starš v primerih, ko otrok želi uveljaviti svoje potrebe in meje odreagiral je tudi odvisno od načina vzgoje in oblike družine. Najpogostejše oblike družine so patriarhalna/avtoritarna (starš ve, kaj otrok potrebuje), enakopravna (vsak sam zase ve, kaj potrebuje) ter demokratična (otrok najbolje ve, kaj sam potrebuje) (Juul 1998, 58-9). V nadaljevanju bodo na kratko predstavljene slabosti postavljanja meja z nadvlado in kaznovanjem (avtoritarna družina) ter predstavljena bo oblika sočutnega pristopa h vzgoji in postavljanju meja (t.i. sočutno starševstvo; enakopravna družina).

1. Postavljanje meja z nadvlado in kaznovanjem

V nekaterih kulturah, družinah je neposredna uporaba moči starša nad otrokom primer odgovorne vzgojne metode. Rezultati ankete (Batistič Zorec 2011, 40) opravljene v slovenskem prostoru kažejo, da je v današnjem času kaznovanje še vedno ena od oblik discipliniranja otrok. Najpogostejša načina kaznovanja sta vpitje na otroka in telesno kaznovanje otroka (udarci). Zanimiv je tudi podatek, da se v tretjini slovenskih vrtcev najpogosteje poslužujejo kaznovanja z osamitvijo, vpitjem ali grožnjami.

Starši največkrat zlorabljajo svojo moč takrat, kadar se počutijo nemočne ali pa zaradi drugih razlogov svoje moči ne želijo uporabiti (Juul 1998, 17). Ponavadi so taki starši bili deležni izogibajoče navezanosti v svoji primarni družini (Poljanec 2015, 73) in zaradi tega nadaljujejo z vzgojo z že poznanimi vzorci.

Nekateri starši se ob soočanju z neprimernim obnašanjem otroka ali otrokovimi potrebami, katerih ne morejo ali ne želijo upoštevati, poslužujejo dodajanja dodatnih omejitev oziroma postavljanja jasnejših, trdnejših meja otroku. Takrat ponavadi starši občutijo ogromno stresa, lahko celo čutijo, da izgubljajo nadzor – to pa vse vodi v rušenje stika med otrokom in staršem. Zato se morajo vprašati, ali bo dodajanje meja in okvirjev dobro za njih same in za otroka, ali pa bo to le vodilo do ustvarjanja novih stresnih situacij (Juul 1998, 32). Nesenzitivno starševstvo, zavračanje otroka in njegovih potreb ter strogo, grobo discipliniranje so dejavniki, ki povišujejo stres pri otroku (Poljanec 2015, 157).

Pod pojem kaznovanje ne spadata le grobo ravnanje in telesno kaznovanje, temveč tudi zastraševanje, poniževanje in druge oblike povzročanja bolečine otroku (Batistič Zorec 2011, 3). Starši se lahko poslužujejo tudi raznih obljub, groženj in sporazumov pri soočanju z postavljanjem meja. Omenjeni načini le slabijo soočanje in odvračajo pozornost od besed in občutkov, ki jih otrok (in tudi starš) čutita v tistem trenutko (Juul 1998, 81). S tem se otrok nauči, da naj svoja čustva potlači in zanika.

Otroci ne preizkušajo meja namerno, da bi manipulirali s starši (Juul 1998, 34). Torej otrokova neposlušnost ni razlog za stiske starša (Poljanec 2015, 74), prav tako pa otrokovo »nerazumno« obnašanje ni izraz želje po moči, ampak izraz bolečine pod bremenom prevelike odgovornosti (Juul 1998, 25). Ob otrokovem preizkušanju meja pa se lahko v staršu prebudijo nekatere rane, izkušnje, čustva, ki jih lahko tudi sam ne razume ali pa ne zna opredeliti. Zato je temeljno, da starš predstavlja otroku vir zaupanja, varnosti in topline ter da tudi starš sam poskrbi za svoje dobro počutje in mentalno higieno.

Juul (1998, 18) meni da: »nasilje kot vzgojna metoda ne vodi v spoštovanje, temveč v otrocih ustvarja strah.« Otroci, ki so deležni telesne kazni menijo, da je to uporabna in sprejemljiva oblika reševanja konfliktov, in se je zaradi tega tudi poslužujejo v odnosih do drugih in tudi, ko postanejo sami starši (Poljanec 2015, 69).

Nekateri avtorji (Poljanec 2015, 83; Juul 1998, 18) so mnenja, da je kaznovanje otroka neprimeren pristop in ni vzgojna metoda. O tem da je telesno kaznovanja ena najbolj neprimernih oblik kaznovanja in postavljanja meja oziroma uveljavljanja želja, potreb staršev, nam kaže tudi dejstvo, da je vlada potrdila in zdaj tudi sprejela novelo Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki med drugimi prepoveduje tudi telesno kaznovanje otrok. Zaradi zavedanja družbe o problematiki naštetih oblik kaznovanja pa Juul (1998, 80) poudarja pomembnost tega, da se uvede drugačen pristop, ki temelji na treh stvareh: potrpljenju, ponavljanju in želji, da starši sebe in otroka vzamejo resno.

2. Sočutno postavljanje meja

Otroci potrebujejo približno 10 let, da spoznajo svoje meje. Kakšne so njihove meje se naučijo takrat, ko jih nekdo drugi prekorači (Juul 1998, 10). V vmesnem času pa se učijo prilagajanja potrebam in mejam drugih – največkrat staršev. Otrok ne mora vnaprej vedeti kaj lahko in česa ne sme. Da je nekaj prepovedano ali nezaželeno prepozna le v primeru, če se je z omejitvijo ali situacijo srečal že prej.

Ker je kaznovanje neprimerna oblika postavljanja meja, se večina staršev znajde pred izzivom, saj ne vedo katera metoda je potem tista, ki bo pri otroku »najučinkovitejša«. Zadnje čase je v Sloveniji porast uporabnikov t.i. sočutne vzgoje.

Temelj sočutne vzgoje je v ohranjanju stika s samim seboj ter z otrokom, avtentično delovanje ter upoštevanje, spoštovanje meje drugega. Otroci pa, kakor je že znano, spoštujejo meje staršev zaradi spoštovanja, ki ga čutijo do njih (Juul 1998, 36). Več avtorjev tako navaja naslednje načine postavljanja meja, npr.:

  • otroku naj starši dajo informacije in razlage;
  • spremenijo naj okolje;
  • pokažejo naj otroku kako pričakujejo, da se bo vedel;
  • starši naj pustijo, da se pojavijo t.i. naravne posledice (kadar so le te varne);
  • komunicirajo naj s svojimi čustvi;
  • starši naj bodo igrivi (Solter, 2015);
  • pogajajo naj se in skupaj z otrokom poiščejo rešitev (Solter, 2015; Juul 1998, 69), ipd.

Bolj od tega kaj se odločijo starši je pomembno kako se za to odločijo. Vsi, tako starši kot otroci, imajo najraje, ko je odločitev soglasna (Juul 1998, 13). V interakciji med otrokom in staršem sta predvsem pomembna proces (način kako govorimo, delamo ipd.) in vsebina. Za kakovost interakcije pa so odgovorni starši in nujno je, da se odgovornosti zavedajo in jo prevzamejo (Juul 1998, 21-23). Otroci tako lahko sodelujejo in soodločajo, ne morajo pa biti odgovorni in prevzemati krivde za neuspele interakcije s starši (Juul 1998, 22; Novak in Kržišnik 2010, 80).

Starši se morajo zavedati tudi, da otroci jasno vedo kaj si želijo, vendar svojih želja, potreb ne znajo izraziti z besedami ampak jih pokažejo s spremembami v obnašanju (Juul 1998, 75). Starši naj pred vzpostavljanjem meja dobro razmislijo, ali bodo sposobni te meje vzdrževati, saj je pomembno, da so pri svojem odločanju dosledni (Novak in Križišnik 2010, 79).

Poleg tega morajo biti starši pri postavljanju meja pripravljeni na obojestransko učenje z otrokom, kar pa neizogibno vodi v spore in frustracije, ki vodijo h boljšemu razumevanju in učenju obeh strani (Juul 1998, 14). Pomembno je tudi, da otroka v »proces omejevanja« vključijo, ga spoštujejo ter da vseeno trdno stojijo za svojimi prepričanji in jih spremenijo le, če skupaj z otrokom pridejo, do boljše rešitve. Omenjeni načini in nasveti za pristop in postavljanje meja, so glavna vodila sočutne vzgoje.

Za konec mogoče še ena misel:

»Telesno kaznovanje v afektu, v trenutku slabosti, je slab izgovor. Če bi pred vami stal pobrit dvometerski potetoviranec, ne bi bili niti za sekundo v afektu.« -dr. Aleksander Zadel

Več o tem kako postaviti meje na sočuten način si lahko preberete tukaj.

Literatura:

Batistič Zorec, Marcela. Kaznovanje: nujnost ali zlo v vzgoji otrok? Diplomska naloga. Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, 2011.

Juul, Jesper. ‘To sem jaz! Kdo si pa ti’: o bližini, spoštovanju in mejah med odraslimi in otroki. Radovljica: Didakta, 1998.

Novak, Marjeta in Robert Kržišnik. ‘Starši nove generacije’: praktični priročnik za spoštljive, sproščene in sodelovalne družinske odnose. Ljubljana: Humus, d.o.o., 2010.

Poljanec, Andreja. Rahločutno starševstvo. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2015.

Solter, Aletha. Twenty alternatives to punishment. Aware parenting institute. 23. marec 2015. http://www.awareparenting.com/twentyalternatives.pdf (pridobljeno 7.10.2016).

Opomba: Članek je kratek povzetek seminarske naloge z naslovom Slabosti kaznovanja in sočutno postavljanje meja, ki jo je avtorica Klavdija Slapar pripravila za predmet Psihični razvoj partnerstva in družine v okviru magistrskega programa Zakonske in družinske študije leta 2016.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s