“Občutila sem neverjetno moč!” – Porodna zgodba

Ko sem prejela spodnji zapis na zasebno sporočilo, priznam, nisem imela dobrega dne. Komaj sem že čakala, da se bom lahko za 5 minut v miru vsedla in zadihala. No, saj verjetno poznate kako je to, kajne? V vsem tistem kaosu sem zaslišala, da sem prejela sporočilo. Nekako sem zamotila otroka, saj sem videla kdo mi piše in sem vedela, da potrebujem nekaj časa, da si v miru preberem kar je napisala.

Huh, ostala sem brez besed. Po licih je spolzela solza – solza sreče, ponosa. Tako lepo je prebrati vsakič, ko ženska najde svojo moč in jo tekom poroda zna uporabiti. Težko je opisati kako točno se to zgodi ali kakšen je točen potek. Ker ima vsaka od nas svojo pot. Spodaj z vami (z njenim dovoljenjem seveda) delim njeno.

“Moram vam tudi povedati, da vas še vedno spremljam in čutim eno tako izjemno hvaležnost do vas. Ne vem, če se spomnite, ampak sem vam pred časom pisala za online priprave na porod oz. za nasvete, ker sem imela prvo porodno izkušnjo tako zelo travmatično, da sem se vso to nosečnost obremenjevala s porodom. Resnično me je bilo strah, kaj bo, kako bo porod potekal, še bolj pa da bi se zgodba prvega poroda ponovila.

Zaradi tega strahu sem delala jogo, hodila na sprehode, se udeležila vašega tečaja, si naredila zapiske o tem, kaj pomaga pri porodu, masirala presredek, delala vaje medeničnega dna, jedla hrano, ki se jo priporoča, pila čaj malinovih listov … Želela sem narediti vse, da bo porod tokrat lažji. Predvsem pa sem si morala urediti misli. Nisem smela ponoviti napake izpred šestih let. Vedela sem, da se popadkov in bolečine ne smem ustrašiti. Dolgo dolgo sem delala na tem in 2 tedna pred porodom sem bila šele zares pripravljena. Natančno sem povedala tudi partnerju, kaj pričakujem od njega pri porodu, tako da je bil tudi on pripravljen.

Moram vam povedati, da ko mi je odtekla voda, sem postala zelo nemirna, a sem se hitro “pogovorila sama s seboj”, se umirila in z možem odpravila v porodnišnico. Na poti tja sem imela 3 zelo rahle popadke, ki sem jih sprejela “odprtih rok”. Razmišljala sem v tej smeri: sprosti se, to je dobro, odpiraš se, želim še več popadkov, ki mi bodo pomagali, da čim prej spoznam bitje, ki ga čuvam že 9 mesecev. Partnerja sem celo prosila, naj poišče kakšno pesem, ki mi je všeč in da radio zelo naglas, da sem pela (to me sprošča) in sem res, tudi ko me je prijel popadek. Potem, ko sem do gležnjev premočena prispela v porodnišnico, so me najprej priklopili na CTG. Čutila sem, da se je vse ustavilo. Vedela sem, da se to pogosto zgodi. Zelo sem si želela v porodno in ne na oddelek, zelo sem si želela, da bi bila čim več odprta (nisem imela pojma, če se je že prej kaj dogajalo tam spodaj, zato sem se umirila in se sproščala. Popadki so se hitro vrnili. Še vedno so bili zelo blagi, tehnike dihanja so pomagale (iz online tečaja). Godrnjavi zdravnik me je pregledal, ugotovil, da sem 3 cm odprta in me poslal v porodno sobo. Tam je bila takšna gneča, da sem morala na babico počakati, da so jo poklicali, ker so bile vse ostale zasedene. Babica je bila fantastična. Poskušala je moje želje glede gibanja in položajev v katerih sem želela predihovati popadke. Sprejela je vse moje želje, mi pomagala ter usmerjala, ko je videla, da to potrebujem. Mož mi je masiral križ, kar je bolečine zagotovo prepolovilo. Še zdaj mu povem, da sem mu za to zelo hvaležna in da brez njega ne bi zmogla. Ko je babica rekla, da lahko začnem potiskati, sem mislila, da se šali. V porodni sem bila namreč šele dobro uro. Odpirala sem se super, popadki so bili za zdržati (nekaj malega sem sicer dobila za bolečine, a to je bilo čisto na koncu) in zelo kmalu sem rodila. Ko sem zaslišala jok, sem začela jokati tudi sama. Ko sem zaslišala, da je deklica, sem začela ihteti (doma imam dečka, spola pa nisem želela izvedeti pred porodom). Takoj so mi jo položili na prsa, nisem mogla nehati jokati, gledala sem jo, občudovala in se vanjo zaljubila. Mož je bil presrečen. Kmalu sem jo pristavila in sva se dojili. Še zdaj se dojiva in mislim, da se bova še lep čas, ker nama super gre. Punca raste in se čudovito redi, ponoči pa lepo spi.

Če bi vedela toliko stvari o porodu, kot jih vem zdaj, bi bil prvi porodu zagotovo lažji kot je bil. Takrat sem mislila, da sem pripravljena pa nisem bila. Celo zelo daleč od tega sem bila. Lahko rečem, da nisem imela pojma. Mislim, da je glavni povzročitelj dolgega poroda v mojem porodu bil strah. Strah pred bolečino, strah pred neznanim, strah pred tem, da ne bom zmogla (ti trije strahovi so se pri prvem porodu pojavili šele, ko so se začeli popadki in takrat sem spaničarila, nisem se znala spopasti s situacijo, ker nisem bila pripravljena; pred tem se s porodom sploh nisem obremenjevala).

V tej nosečnosti so se ti strahovi pojavili že ko sem ugotovila, da sem noseča. Bila sem presrečna, da nama je končno uspelo, a hkrati sem se bala. Strah sem do polovice nosečnosti odrivala stran, potem sem se počasi začela z njim soočati. Ko sem strahove zaupala možu, je predlagal, naj se zmenim za carski rez – to se menda da? Vendar tega nisem želela, ker gre le za operativni poseg, kar me je pa še bolj gnalo je bilo pa to, da sem si morala dokazati, da zmorem. Točno to mi je uspelo. Celo bolj kot sem si lahko kdaj koli predstavljala. Ponosna sem nase.

Lažji porod je imel tudi druge pozitivne posledice. Čisto drugače sem se počutila, ko so me odpeljali iz porodne sobe na oddelek: tokrat nisem bila utrujena od poroda, nisem imela občutka, da so me iznakazili, da so me pustili, da se mučim, nisem občutila nemoči, OBČUTILA SEM NEVERJETNO MOČ! Zaradi lepše izkušnje, vsega tega ponosa in občutka moči sem lahko v porodnišnici sproščeno in zaljubljeno opazovala mojo punco, ki je bila (in še vedno je) popolna. Vse je bilo lažje. Od evforije niti spati nisem mogla, a nič zato, vseeno sem se počutila odlično.

Zdaj smo doma. Spim bolje kot prvič pa ne zato, ker moj prvi otrok ni spal ponoči, nasprotno – več je spal. Tokrat ne sanjam mor o porodu kot prvič in to je olajšanje. Posledično bolj mirno spim, imam več energije in pozitivno sem naravnana.

Čutim globoko hvaležnost, da sem lahko svojo prvo porodno izkušnjo dobesedno vrgla v smeti in jo zamenjala z novo, ki je sicer ne neboleča, da ne bo pomote, a zelo zelo lepa.

Porodno zgodbo sem vam zaupala zato, ker sem vam, ga. Klavdija, želela  “dati nekaj nazaj”. Vem, da se zelo zelo trudite, to se vidi na daleč 😉 in prav je, da veste, da vaše delo resnično obrodi sadove. Rezultati so potrdila o uspehu. Verjamem, da se vam marsikatera mamica ne uspe javiti po rojstvu otroka. Tudi sama sem potrebovala veliko časa. Oklevala sem, če naj vam pišem ali ne pa sem se odločila, da bom, ker želim, da veste. Imam dve zelo različni izkušnji in vem, da so te priprave na porod zelo pripomogle k drugi, ki je zelo lepa. Ta moč je res nekaj posebnega. Prvič sem se kljub najlepšemu fantku počutila kot poraženka, zdaj pa (še vedno) kot zmagovalka. 💪😄😄

Po tem porodu sem bila 3 tedne evforična. Tega pri prvem otroku nisem doživela, čeprav me je sin sam po sebi zelo osrečeval, je ta porod oviral našo popolno srečo kar nekaj časa …

Hvala za ta zapis, draga anonimna ❤️ Ogromno mi pomeni, da sem bila lahko majhen delček vsega, kar ste dosegla. In veseli me, da lahko to prelepo zgodbo delim tudi naprej.

Če vas zanima kaj več o pripravah, prosim pišite na mail (klik). Več o Online pripravi na porod pa si lahko preberete tukaj.

Z veseljem se tudi vam pridružim na tem izjemnem popotovanju.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s