Ko hrepeniš po ljubezni,…

Biti v odnosu ne pomeni vedno biti izpopolnjen. Pogosto ljudje v odnosih čutijo kot da so bolj osamljeni kot pa ko so sami. Spodaj z vami delim anonimen zapis in moj odgovor nanj.

Anonimen zapis:

Odkar vem zase sem želela v bistvu samo ljubezen. Nikoli nisem sanjala o ničemer drugemu. Želela sem si pozornosti, občutka varnosti, da nisem sama… da sem “vredna”.. vem, da nezdravo svojo vrednost ocenjujem po tem, koliko mi jo drugi pripišejo. Skozi življenje nekako nikoli nisem bila dovolj dobra.. Nikoli niso bili moji bližnji prav zares zadovoljni z menoj-vedno je nekaj manjkalo.

Sedaj v zakonu ni prav nič drugače. Mož je prišel iz druge države, verjetno z napačnimi predstavami kako bo tukaj živel. Kljub temu, da mu nudim vso ljubezen, obilo pozornosti, da imava dva otroka, službi, lastno stanovanje,..je on zelo nesrečen. Pravi da zato, ker ima slabo službo, službo, ki ne ustreza njegovi izobrazbi. Posledično živiva kot dva cimra, ki imata otroke skupaj. Zame se ne zmeni, razen izjemoma. Ne druživa se. Nikamor ne greva skupaj. Ne spiva v istih sobah. Ko se mu želim približati, me zavrne. Ko se želim pogovoriti se zapre. Pravi, da mi ne bo dal česar potrebujem (to je izkazovanja ljubezni), dokler sam nima česar želi in potrebuje (baje da primerne službe). Meni njegov način razmišljanja ni blizu, ker sama se cela dajem tudi če ničesar nimam in tudi če nič ni tako kot je treba. Pač ljubim in se to vidi v vseh mojih dejanjih. On pravi sicer, da me ima rad ampak z dejanji tega ne pokaze. Tako da sem nekako prišla do spoznanja, da nikoli ne bom imela tega, kar sem vedno želela in potrebovala. Ponovno sebe krivim da nisem bila dovolj dobra. Je že v meni napaka, da me ne ljubi. Mislim da, če nekoga ljubiš se to nekako že vidi tako da v resnici bolj slabo verjamem njegovim besedam, da pa me ima v resnici rad. Sprašujem pa se kako živeti s tem? Kako ne trpeti.. spustiti..pozabiti na sanje? Vsi pravijo obrni se k sebi. Imej se rada.. imaš otroke, daj njim vso to ljubezen.. samo v vsem tem razočaranju je težko biti močan. Težko je ugasniti željo. Tudi če se posvetim sebi, tudi če še tako neizmerno ljubim svoja otroka se vedno boli. Ločila se ne bi, ker me je strah, da bo mož se bolj trpel, če bo moral začeti popolnoma na novo z vsem. Da bi mu pa jaz morala se ustrezno službo poiskati, zato da bi me imel rad se mi pa tudi zdi že preveč. Lp..in hvala.

Odgovor:

Draga anonimna. Iz zapisa je čutiti vaše hrepenenje po ljubezni in zdi se kot da vas vse to razdajanje sebe le vedno bolj in bolj vleče na dno. Čeprav se trudite ostajate brez tistega, česar si najbolj želite. Včasih zaradi ne-varne navezanosti iz otroštva ostanemo s takim občutkom praznine, da se zdi res že skoraj nemogoče, da bi se kaj spremenilo, da bi nas kdo imel zares rad. Mogoče bom ponovila to, kar ste že slišala, pa vendar je to tisto kar vam res lahko pomaga. Ste kdaj pomislila kako bi bilo, če bi sebi ponudila to po čemer hrepenite?

Izkušnje iz otroštva se močno zapišejo v nas – v to kako delujemo, razmišljamo, čutimo, celo kako doživljamo svet. Če otrok nima varnega zavetja doma pri starših, nekako ponotranji, da je svet nevaren. Lahko celo to, da ni vreden ljubezni, da ni dovolj dober, da ni zmožen storit česarkoli takega, kar bi bilo vredno hvale. In tako se v tistih otroških možganih zapišejo tako težke besede in čustva, ki jih nosimo v odraslo dobo. Zato tudi kasneje čutimo podobno kot takrat, ko smo bili otroci. V nas se prebudi ranjena deklica, ki prosi za ljubezen. V resnici hrepeni po ljubezni in varnosti, ki bi ji jo lahko ponudili le starši/skrbniki v otroštvu. Tisto brezpogojno, ki se splete v odnosu starš-otrok. Ker, če pogledamo tako, vsak otrok si zasluži imeti starše, ki mu bodo brezpogojno nudili ljubezen in bili ob njem, ga potolažili, ga objeli, mu nudili tisto varno zavetje, ko je pretežko… In, če tega ni, ostane le praznina, le hrepenenje, da mogoče nekje pa le je nekdo, ki nas bo imel tako rad. Težko pa je spoznanje, da tudi, ko sebe razdaš in se izprazniš, ostaneš sam – pa ne nujno dobesedno, ampak ostaneš osamljen v teh občutkih znotraj (partnerskega) odnosa. Verjamem, da je težko biti v odnosu z nekom, ki ne ceni vašega truda. Ste kdaj pomislili kako bi bilo, če bi fokus obrnili nase? Glede na to kako opisujete situacijo vam srčno priporočam, da si poiščete strokovno pomoč – psihoterapijo/svetovanje. Ne zato, ker bi bila vi slaba ali ne-dovolj, ampak zato, da umirite to hrepenenje v sebi na drugačen način. Da stopite ven iz strahu in začutite tudi jezo, katera zdaj ne upa na plano. In da med terapevtskim procesom stopite v stik z deklico v sebi, da ji pogledate v oči, da jo objamete kot je mogoče poprej ni nihče objel. Da ji ponudite varnost, ljubezen… In ko boste sprejela to deklico v sebi, ko boste videla, da ne rabi narediti ničesar, da bi bila vredna ljubezni, takrat se bodo zgodile tudi spremembe v odnosu do partnerja. Pomislite pri sebi: Kako se počutite, ko sama ležete v posteljo? Kaj se takrat prebudi? Kaj bi želela takrat čutiti? Na kakšen način bi se lahko s partnerjem povezala? Kako bi mu lahko priznala, da vas boli, ko vam reče, da vam ne bo dal ljubezni, dokler on ne bo srečen? Lahko začutite krivico, ki se vam ob tem godi? Verjamem, da je težko pomisliti na to, da bi mu takrat kaj rekli. Pa vendar – ko smo v stiku s seboj, ko se imamo radi, takrat tudi lažje postavimo mejo, rečemo NE, ne želim tega, kadar se nam godi krivica. Še ob misli na ločitev, skrbite zanj. Kje ste v tej vaši zgodbi vi? Toliko ljubezni in skrbnosti premorete. Res vam želim, da jo uspete usmeriti vase in da končno zaživite ljubezen, po kateri zdaj hrepenite.

V našem centru nudimo tudi individualna in partnerska svetovanja za vse, ki se soočate s podobnimi občutki, izkušnjami, hrepenjenji. Več si lahko preberete tukaj (klik).

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s