Ignoriranje, manipulacija s strani mame – anonimno vprašanje

Odnosi so zapletena in živa stvar. Včasih se nam zdi, da se ob tem, ko sami postanemo starši, nekatere rane še bolj odprejo saj dobimo takrat uvid v to česa vse nismo imeli. Danes tako odgovarjam na anonimno vprašanje, kjer je osrednja tema odnos mama-hči.

Anonimno vprašanje:

“Ker sem znašla v situaciji, kjer sicer sama čutim, da delam prav, ampak me nekateri prepričujejo, da ne, bi lepo prosila za vaše mnenje. Sem mamica 19 mesečni punčki. Z možem živimo v hiši, spodaj smo mi, zgoraj pa moja mati. Problem je v bistvu odnos z mojo materjo. Že od otroštva me ni marala. Danes, ko sem sama predelala najin odnos, prebrala ogromno knjig in dobila res veliko znanja, vem, da je bila v bistvu celo življenje ljubosumna name, ker se je oče očitno ukvarjal z menoj, kot z njo. Oziroma sta imela že sama z očetom v osnovi slab odnos, jaz pa se postala razlog za vse težave, čeprav kot mala punčka nisem bila nič kriva. Ko sem bila majhna in v puberteti, sem z njene strani ves čas poslušala, da sem kriva za vse njune težave, da sem nesposobna, da iz mene nikoli nič ne bo. Z mano se ni nikoli ukvarjala-niti ko sem bila stara pod 5 let, niti kasneje. Spomnim se, kako sem še do svojih 20. let prosila, da bi kaj počeli skupaj-njen odgovor je bil vedno ne. Bila pa je tudi sama tak karakter-cele dneve je bila samo doma pred televizijo, jedla in za vse njene težave krivila druge. Niti ni hodila v službo-živel nas je oče. Večkrat, ko sem jo npr. prosila, da bi kaj skupaj počeli ali se pogovarjali, je rekla, da midve nisva družina. Pa tako sem hrepenela po stiku z mamo-po pogovoru, sprehodu. Ko sem v najstniških letih razšla z nekim fantom in mi je bilo takrat res hudo, se mi je v obraz smejala in rekla, da z mano itak ne bi zdržal nihče. Prav tako mi ni stala ob strani ob hujših zdravstvenih težavah. Izkoriščala me je samo za čiščenje, ker se njej ni dalo-pa še to sem potem vedno slišala, da ni dovolj dobro. V življenju me ni 1x pohvalila. Ni tudi npr. pustila, da bi bila lepo oblečena in je očetu lagala, da imam vsega dovolj-čeprav sem v najstniških letih hodila okoli tudi v njenih oblačilih, starih 40 let. Pa ne, da si ne bi mogli privoščiti, samo oče jo je žal vedno poslušal. Nekaj let nazaj se mi je zaradi neke situacije tudi odpovedala, rekla, da zanjo ne obstajam več. Obenem je tudi celo življenje občasno precej popivala, manipulirala z mano, obračala očeta in sorodstvo proti meni in me dajala v nič odkar pomnim. Še preden sva si z možem ustvarila družino, nama je tudi precej nagajala, brskala za nama po smeteh, ipd. Skratka, energijo zase je črpala iz nagajanja drugim.Leto, preden sem zanosila, sem sama pri sebi razčistila glede odnosa z njo. Dojela sem, da sem se trudila 20 let, da bi vzpostavila ta odnos. Hrepenela sem po tem odnosu. In spoznala sem, da me pač moja mama ni imela rada. Ne dovolj. Storila mi je po krivem toliko hudega, da na neki točki nisem čutila več do nje nič več in si odnosa z njo preprosto nisem več želela. Tako je še danes.Nato sem zanosila. V času nosečnosti me seveda ni niti 1x vprašala kako se počutim, kako sem. Kaj šele, da bi z mano šla po kakšnem nakupu. Ko sem hodila po trgovinah in videla nosečke s svojimi mamami, kako uživajo in se veselijo skupaj in nakupujejo, mi je večkrat pritekla solza. Ko sem rodila in je prišla (čeprav si nisem želela) v porodnišnico, je samo spraševala, kje je otrok, mene ni niti vprašala, kako sem (imela sem CR), če sem v redu, itd. Praktično niti pozdravila ni.Potem pa se je začela. Ko sem prišla domov, je začela uletavat v naše stanovanje. Ampak to je zgledalo tako, da je kar prišla, mene NI pozdravila, samo smejala se je moji hčerkici. Mene kot da ni zraven, kot da je nimam ravno na prsih in sem tam. Nato sem prepovedala te vstope po mili volji. Ni se niti ponudila, da kaj skuha, pomaga, počuva punčko. In seveda, nikoli vprašanje, kako sem jaz. Ona bi jo samo hodila gledat in se smejčkat. Sama pa sem komaj hodila, brez moža in njegove absolutne podpore in pomoči takrat ne bi zmogla. Če sm jo karkoli prosila-npr, da si umije roke, preden vzame punčko v naročje, se je skregala z mano in znorela, kaj imam jaz to njej za govorit. Karkoli sem rekla o vzgoji, mi je samo kontrirala. Skratka, njena komunikacija je bila obupna-zajedljiva, ignorantska in nespoštljiva. Izredno sem omejila srečanja z njo, še ko smo se zunaj srečali, je spet počela isto-ignoriranje mene in samo smejala se je vnukinji. Jaz če sem kaj rekla, kot da ne sliši. Seveda se ni niti 1x ponudila, da punčko pelje z vozičkom kam. Ker itak tudi sama ne gre od hiše za minuto, samo notri leži na kavču.Vmes je naredila še tisoč in eno sceno, kar se tiče splošne družinske situacije, lagala sosedom glede nas vseh, nas opravljala, ipd. Je pa zelo žalostno to, da jo moj oče še danes (čeprav imamo z njim dokaj v redu, čeprav nekoliko površen odnos), kljub vsemu, kar ve, da mi je počela, večkrat podpre in govori, da ji moram omogočat, da vidi vnukinjo.
Sedaj pa glavno vprašanje. Sama čutim, da preprosto NE želim stikom med njo in mojo hčerko. V njeni družbi se sama kot mama in ženska počutim obupno in slabo, kontrira vsemu kar rečem. To energijo zaznava tudi moj otrok. Ker se je ona meni odpovedala in mi rekla, da zanjo kot hčerka ne obstajam, ne razumem, kako lahko zahteva stik z vnukinjo-ker, če nima hčerke, kako ima lahko vnukinjo? Mar ni tako, da imam kot mama pravico zahtevati najprej korekten in spoštljiv odnos do sebe, nato šele zaupam svojega otroka nekomu? Če me nekdo tako degradira, sovraži in ne prenese – ima res pravico do druženja z mojim otrokom, mojim malim bitjem? Ker vem, njena energija je podobna v odnosu do vseh, ki so kdaj prišli v stik z njo. Ne želim si, da je človek s tako energijo del življenje mojega otroka. Ki je celo življenje samo rušil vse, sedaj pa bi sedel na vrhu in se imel fino. Nikoli ne bi mogla zaupati svoje punčke v roke tako nestabilne osebe. Sama sem iskala pri njej priložnost celo življenje, ona pa jo sedaj zahteva od mene takoj. Ima res pravico? Sem jaz čudna ali imam prav?”

Odgovor:


Lepo pozdravljena. Ob prebiranju vaše zgodbe sem začutila ogromno bolečine in jeze, ki se skriva za vašo zgodbo. Vsak otrok potrebuje svoje starše, v večini pa smo na mamo še toliko bolj navezani, saj je mama tista, ki nas pod srcem nosi še pred rojstvom in je prva oseba s katero se (tako ali drugače) povežemo in tudi skrbi za nas. Več sem sicer napisala spodaj v komentarju, ampak ponovno poudarjam, da z vami ni nič narobe in da niste kriva, da mama z vami ni zmogla imeti takšnega odnosa, ki bi si ga vi zaslužila.

Veseli me, da ste prišla do spoznanja, da za slab odnos med staršema in za ljubosumje, ki ga vaša mati čuti oziroma je čutila do vas, niste kriva vi. Žal mi je, da z mamo nista uspeli vzpostaviti odnosa, ki ste si ga želela, pa vendar je zares pomembno da veste, da nič ni narobe z vami in da ni prav, da ste bila deležna takih kritik in obsodb. Kljub temu, da ste odnos z njo uredila do neke mere, je prav, da si pustite biti jezna in da si pustite nekaj časa, da izžalujete izgubo mame, ki ste si jo vedno želela. Verjamem, da se vam je ob rojstvu vaše hčerke, odprlo kar nekaj vprašanj okrog vajinega odnosa z mamo, saj ko enkrat sami postanemo starši, včasih še težje razumemo lastne starše in njihov odnos do nas. Boleče je, ko te starš zavrača, kljub vsem trudom in da s tem nadaljuje tudi kasneje, ko že odrasteš.


Glede na to, da omenjate manipulacije, ignoriranje, zlorabo alkohola, blatenje in še kaj, je normalno, da se je v vas prebudila želja, da mama nima stika z vašim otrokom. In tudi prav je, da stike omejite, dokler ne bo upoštevala določenih omejitev, ki ste jih postavili, dokler ne bo poskrbljeno za osnovno varnost. Najbolje bi bilo, da se enkrat sama pogovorite z njo in ji poveste tako kot čutite. Taka “izguba” mame oziroma materinske figure je v življenju otroka zelo boleča in verjamem, da vas je ob prebranem zdaj malo stisnilo. V mislih imejte, da boste zdaj vi poskrbeli zase in za svojo malo punčko v sebi na način, kot ona ni zmogla ali želela. In da boste tudi svoji hčerki s tem pokazali, da je potrebno razmejiti odnose, ki so za nas toksični, škodljivi.
Ko se bosta pogovorili torej omenite kako je vam, kako se počutite in če vas bo pričela žaliti, obosojati, jo prekinite in rečite, da takega odnosa ne dovolite in da ne želite da je vaša hči priča takemu vedenju. Postavite ji jasne meje in povejte, da si želite odnosa z njo ter pod kakšnimi pogoji.


Ker pa je to izredno težko narediti, predvsem ker so rane ob takih odnosih v nas velike, vam priporočam, da se obrnete po pomoč k strokovnjaku, kjer boste lahko predelali izgubo mame, se soočili z jezo, ki se skriva spodaj, z žalostjo, z občutki osamljenosti, nevrednosti, ki vam jih je ta odnos pustil. Odnos z mamo je nekaj najbolj primarnega, osnovnega, kar otrok ima. In ko boste enkrat spustili to bolečino, vsaj za malo, se boste lažje soočili z mamo in ji postavili meje na način, da boste slišani in razumljeni. Vse dobro vam želim.

Individualno svetovanje >>

Partnersko svetovanje >>

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s