Kako naj staršem dopovem, da ne dovolim, da otrokom dajeta sladkarije?

Večkrat sem že pisala objave, kjer sem vas spodbudila, da stopite v stik z izvorom vaših težav pri postavljanju meja. Pred časom sem prejela tudi anonimno vprašanje na to temo in mislim, da bomo s praktičnega primera lahko odnesli več kot le s splošno »teorijo«.

Anonimno vprašanje:
»Zanima me, kako staršem reči, da ne dovolim da otrokom dajejo sladkarije pred kosilom, saj potem ne pojedo nič, polna sta energije in ju sploh ne morem umirit. V bistvu sem potem vsakič jezna nase, ker se nisem postavila že tam zase in za otroke. Vendar mi je res težko, ker tudi če rečem, da ne dovolim, me ne slišita. In to se nenehno dogaja, to je le en primer, ki se je zgodil zdaj za praznike. Tudi npr. okoli varstva se nekaj dogovorimo in se tega ne držita. Hvala.«

Odgovor:
Hvala, ker ste poslala vaše vprašanje. Zdi se mi, da je to kar pogosta težava, ki prebuja kar težke spomine, občutja,… Prvo kar se mi zdi pomembno je to, da se za to ne krivite. V teh situacijah se očitno v vas prebudi neka izkušnja, ki vam onemogoča, da bi se izrazili. Včasih ljudje opisujejo, da se okoli svojih staršev počutijo kot da bi bili še vedno otroci. Vendar temu v resnici ni tako, lahko pa je res, da vam v tem odnosu starši ne dovolijo oziroma da sami starši niso pripravljeni se »odreči« vam kot otrokom in sprejeti vaše nove vloge, novega položaja, lahko celo s težavo (največkrat nezavedno) težko sprejmejo tudi vašo novo družino, partnerja. Zakaj se to zgodi? Ker to za njih pomeni, da se morajo tudi soočiti z lastnimi spremembami, ki so se tekom teh let zgodile, ter se soočiti s svojim partnerskim odnosom, ki je po vašem odhodu  ponovno postal središčen del njihovega življenja. In ljudje včasih najlažje bežimo iz odnosa oziroma od naših težav tako, da se ukvarjamo s težavami drugih ali pa da se nenehno umikamo tudi drugače – lahko tudi v varstvo otrok, delo, hobije,…
Torej, na videz zelo enostaven problem ima lahko v ozadju kar globoke rane – na obeh straneh. Pri vas se torej prebudi strah, ki vas paralizira, vam onemogoči, da bi se izrazili. Pri starših pa gre lahko zato, da vzdržujejo občutek nadzora pri sebi ali pa da preko hrane, kupovanja igrač in podobnih zadev, kažejo svojo ljubezen vnukom. V resnici pa jih je strah, da oni kot taki ne bodo dovolj za vnučke, za vas, ker se v sebi ne čutijo pomirjene do te mere, da bi lahko enostavno le bili tam z vami. Točno to kar so. Lahko da ne sprejemajo kakšnega dela svoje preteklosti, lahko se soočajo s spomini o lastnem otroštvu in starševstvu – in tako spoznavajo kakšne napake so storili oziroma kaj vse bi si želeli delati drugače, če bi le imeli v sebi to znanje ter te izkušnje, ki jih nosijo v sebi zdaj.


Kaj lahko storite? Najprej se osredotočite nase – kaj se vam vse v tistem trenutku prebudi, katera čustva, kje jih čutite,.. Če bo za vas preveč intenzivno, se lahko takrat umaknete (stopite lahko tudi le korak nazaj), in trikrat globoko vdihnete in izdihnete. Ko se vaš dih, utrip, pomirita, pojdite skozi svoje telo. Prepoznajte in sprejmite kar se prebuja. Če se počutite dovolj varno, lahko nekomu zaupate kaj se z vami v tistem trenutku dogaja. Če ne morete, pa se po tem, ko se pomirite, poiščite v sebi tudi misli, ki vam preprečujejo, da bi se izrazili. Verjetno bo takrat za vas intenzivno in nič hudega ni, če takrat ne zmorete postaviti meje. Pomembno je, da prepoznate kaj vas omejuje pri tem. In ko boste imeli to znanje v sebi – strah me je postaviti mejo, ker sem vedno morala ugajati staršem, da so me imeli radi – lahko šele to spremenite. To lahko storite preko vaj z notranjim otrokom – lahko se le pogovorite z deklico v vas, naredite vodene vizualizacije,… Različni načini so kako lahko stopite v stik s sabo, s svojo izvorno rano, ki vam preprečuje to, da bi poskrbeli zase, da bi začutili ljubezen do sebe. Najlažje do tega pridemo v varnem terapevtskem odnosu, kjer dobite izkušnjo kaj je varen odnos, kaj pomeni, da nekdo spoštuje in sprejema vas v vaših najboljših in najtemnejših trenutkih.
Ko boste to sprejeli, se naučite izgovarjati besede kot so: »Nočem, … Ne,… Ne želim,…«. To lahko preizkusite najprej v odnosih, kjer že sicer lažje postavljate meje. Ko boste to usvojili, pa se v situaciji, ko bodo starši ponovno prestopili vašo mejo, najprej zadihajte in nato začnite s stavkom: »Nočem, da otrokoma dajeta sladkarije. Želim, da spoštujeta to in da ne upoštevata, ker želim, da otroka …«. Prav tako tudi pri varstvu: »Hočem, da upoštevata naš dogovor, saj vama bom le tako v nadaljnje še zaupala pri varstvu. Res si želim, da se dobro razumemo, ampak ko me ne slišita v mojih potrebah, željah, me to zelo zaboli, saj dobim občutek, kot da vama nisem pomembna, da me nimata rada.«


Takšni pogovori so težki, boleči. In če so otroci zraven je nemogoče to izpeljati. Tako da to naredite tako, da si vzamete čas, da se pred tem povežete s seboj in da ne razumete to kot da stopate v boj, ampak v sodelovanje, v reševanje.


Upam, da vam bo odgovor kako v pomoč. V kolikor bi imeli vi podobne izzive, vabljeni na individualno ali partnersko svetovanje, kjer vas lahko v varnem okolju podprem na tej poti raziskovanja svojih potreb.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s