Ločena, a še vedno skupaj – anonimno vprašanje

Ko se partnerja enkrat odločita, da se odnos prekine, lahko pride po določenem času ali zaradi specifičnih situacij do vprašanja: “Ali je bil razhod pametna odločitev in ali naj poskusiva ponovno?”

Spodaj z vami delim anonimno vprašanje na temo ločenosti in skupnega življenja.

Anonimno vprašanje:


“S partnerjem sva stara 46 let in sva bila skupaj sedem let. Od novega leta več nisva par, na nek način sva se oba tako odločila. Že par let sva živela bolj kot sostanovalca in ne kot par. Intime je bilo zelo malo ali skoraj nič. On je še vedno pri meni, ker nima trenutno kam iti in ker sem mu vedno govorila, da če bi prišlo karkoli, ga ne bi kar tako vrgla iz stanovanja. Na začetku sva bila res super par, imela sva veliko skupnega in sva večino svojega prostega časa preživela skupaj. Potem pa je prišlo do enega problema ( ni me prevaral ) in me je prizadel in jaz sem začela zidati zid okoli svojega srca, da me ne bi več prizadel. Tudi on se je zapiral, čeprav že pred tem ni bil ravno komunikativna oseba. Tudi najini interesi so se spremenili. Začel je hoditi v gore, jaz sem poskusila pa pač žal zaradi kolen nisem mogla. In tako sva se vedno manj družila.Večkrat sem ga prosila, da bi se pogovorila, pa ni šlo. Ali se ni želel pogovarjati, češ da vedno isto razpravljava ali pa mi ni odgovarjal oziroma je govoril ne vem. Želela sem, da najdeva rešitve za najine probleme, pa jih očitno nisva znala. Zdaj odkar nisva več par, se je odprl in se pogovarja z mano. Pravi, da se nikoli ni počutil zaželjenega in razumljenega, da sem ga prezirala, da sem ga imela za manjvrednega in da se me je bal.Da živim v nekem svojem svetu, da imam polno strahov in da sem še od prej privlekla v zvezo neke zadeve. Sprejemam vse, kar mi pove, ker nočem ponavljati napak in bi rada pri sebi spremenila stvari, s katerimi slabo vplivam na ljudi in zvezo. Pravi, da sem najbolj zakomplicirana oseba kar jih je videl, moji domači pa pravijo, da ni čisto tako. Vedno sem mu stala ob strani, večino zadev sem urejala jaz, on je samo hodil v službo, kar mi je bilo pač samoumevno, ker sem jaz brez službe. Ko mu želim povedati tudi njegove slabe lastnosti, ki so vplivale na naju, se pa nekako upira. Torej hoče na nek način za vse okriviti mene. Jaz bi pa samo rada, da bi še on malo pogledal v sebe, da ne bi ponavljal istih napak.Ker mu želim vse najboljše ne glede na to, s kom in kje. Drugače je zelo dober človek, spoštoval me je, kot pred njim še nihče ( imela sem same bedake ). Pravi, da me ima rad, ampak ne več kot partnerja. Jaz pa za sebe ne vem, ali se mi je zdaj ta zid podrl in čutim še kaj do njega ali je to samo navezanost. Po eni strani hočem iti naprej s svojim življenjem, ker tako kot je bilo zadnji čas več ne bi šlo. Po drugi strani pa si mislim, da če bi oba želela in bi delala na tem, da bi nama mogoče lahko uspelo. Ali sploh obstaja kaka možnost, da se dva povrneta nazaj na čas, ko je bilo vse vredu in od tam gradita na novo, ali pa je to samo moja iluzija?”

Odgovor:

Draga anonimna. Vam bom na začetku poskusila na kratko odgovoriti na vaše zadnje vprašanje. Seveda, da se popraviti in graditi na odnosu, ki je razpadel. Vendar je v tem primeru potrebno veliko truda, samorazkritja, iskrenosti, pristnosti in pripravljenosti na gradnjo odnosa. Stare rane se ne popravijo čez noč, niti jih je more popraviti en sam. Za to sta potrebna oba. In tudi odgovornost za »propadel« odnos je treba deliti na dva dela (razen v primeru zlorab, prevar…). Zdi se, kot da si želite popraviti odnos, pa vendar v sebi nekje čutite, da je ljubezen že zdavnaj ugasnila in se samo bojite ostati sama. Pa bi to bilo res tako težko, da tega ne bi zmogla? 

Znašla sta se v zanimivi situaciji, ko sta narazen vendar skupaj. To zna biti že samo po sebi naporno, ker ni nekega zaključka, le vajini »nazivi« so se spremenili iz partnerja v sostanovalca. V nadaljevanju vam bom podala nekaj vprašanj, ki vam bodo v pomoč pri odkrivanju tega, česa si v resnici želite. Saj sem se skozi zapis večkrat spraševala kaj je tisto, kar vas še ustavlja pred tem, da odnos zaključite in kaj je tisto, kar vam preprečuje, da bi ga ponovno vzpostavili. Hudo je, ko se zaključi neko obdobje življenja z nekom. Zato so zaključki (njihov potek, razplet, posledice) tako zelo pomembni. Pri vas pa tega pravega zaključka še ni bilo, zato vas zdaj malo zmede, kar v resnici čutite ob vseh teh pogovorih in iskrenosti, odprtosti partnerja po kateri ste prej leta hrepenela. Očitno mu je ta »odveza naziva« prinesla nek nov zagon in si je končno upal priznati kaj ga je držalo nazaj, pa vendar ni pravično do vas, da ne prizna svojega dela odgovornosti za razplet vajinega razmerja. Vi mu ne morete pomagati pri tem, da odpre svoje oči in srce in resnično pogleda vase, se vidi in začuti. Vi imate to moč, da lahko pomagate le sebi in spremenite oziroma vplivate le na vaše vedenje ter misli. Njemu ne morete pomagati tudi, če bi si tega še tako zelo močno želela. Če bi pokazal pripravljenost na sprejem odgovornosti in pripravljenost na spremembo in gradnjo odnosa, bi vseeno potrebovali kar nekaj časa, da odnos popravite. 
Torej, moja vprašanja so. Koliko časa mu boste še dovolila ostati v stanovanju? Roko na srce, vse se razume, vendar ne more pričakovati od vas, da bo zdaj v nedogled pri vas živel in da boste še obremenjeni s tem preteklim odnosom. Kako to, da vam je omenil, da ste nekaj prinesla še iz prejšnjega odnosa? Kako ste prekinili odnos z bivšim partnerjem in kaj vam od tega odnosa ostaja? Se vam zdi, da vas vaš bivši partner zdaj le izpostavlja za krivo, ker mu je lažje priznati, da je bil on vredu, vi pa ne. Pisala ste, da ste ga večkrat prosila za pogovor, ste iskala stik, vendar na njegovi strani ni bilo odziva. Vi ste naredila kar je bilo v vaši moči. Ponovno: Ne morete vplivati na njegova dejanja, misli, čustva… To je njegova odgovornost in le njegova. Poleg tega me zanima, kako to, da ste morala okoli svojega srca takoj zgraditi tako visoko ogrado, ko seje odnos skrhal? Kaj se vam je trakrat prebudilo? Vam je ta način izdaje ali prizadetosti znan iz otroštva? Lepo je, da mu želite najboljše. Vendar to morate najprej zaželeti sebi! Zdi se, kot da ste popolnoma fokusirana nanj in da vas tukaj sploh ni. Kot da ste vi grešni kozel, ki potrebuje popravilo. Pa vendar ni tako. Svetujem vam, da poiščete ponovno to ženskost v sebi, to pristno punčko, da raziščete njene potrebe, misli, želje,… Kaj je ta punčka iskala v tem odnosu? Je mogoče kaj našla in zdaj, ko je končno dobila to nekaj (varnost, ljubezen…) v svoje roke, tega ne želi izpustiti? Kako naporno je, nenehno skrbeti za nekoga in za njegove potrebe, želje, vi pa vedno ostajate v njih neslišana, spregledana? 


Če se na podlagi odgovorov in vaše intuicije odločite, da odnos ostane prekinjen, vam svetujem, da ga spodbudite, da si čimprej poišče svoje stanovanje. Obema bo lažje, ker ne bosta nenehno obremenjena s preteklostjo in lažje bosta predelala to izgubo odnosa, ljubezni, partnerstva. Poleg tega vas bo to tudi razbremenilo nenehnih spraševanj o tem kaj bi lahko vi spremenila, da bo njemu (ali vama) bolje. 


Če pa se odločita odnos nadaljevati, pa vama svetujem, da si poiščeta strokovno pomoč, da se ponovno povežeta in predelata ta razhod. Ko enkrat pride tako daleč, se odnos sicer da popraviti, vendar težko uspešno brez veliko truda in tretje, nevtralne osebe, ki vaju bo vodila skozi ta proces. Želim vam, da v sebi najdete tisto, kar iščete trenutno v vašem odnosu z njim, in da to ohranite ne glede na to kako se bo zgodba za vaju razpletla. Srečno.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s