Velikokrat starši želijo slišati kaj konkretno lahko naredijo, da bodo lažje in hitreje dosegli svoje starševske cilje. V resnici pa je tako, da je za dosego naših dolgoročnih ciljev potrebno vložiti kar nekaj časa in da je normalno, da je na začetku kakšna stvar naporna, saj moramo na tej točki, ko želimo uvesti neke spremembe, narediti najprej spremembo v sebi. Vseeno pa sem na kup zbrala tiste 3 zlate nasvete, ki bi jih podala staršem, ki si želijo doseči tisto nekaj več.
1. Ostanita v stiku s seboj.
Ko postaneš starš včasih težko razmišljaš o tem, da bi poskrbel v neki meri tudi zase. Vendar je pogosto utrujenost tista, ki najbolj vpliva na našo zmožnost sočutnega odzivanja na otrokovo stisko. Zato si kdaj pa kdaj privoščita kakšen odmor od vsega. Velikokrat se razdajamo tako otrokom kot tudi v drugih odnosih (partnerstvo, služba, širša družina,… ). Tako se naš kozarček, ki je sicer poln ljubezni, hitro izprazne in za nas ostane zelo malo, celo nič tistega časa, energije, ljubezni, ki bi jo lahko živeli tudi takrat, ko nismo v različnih vlogah in na voljo drugim. Zato napolnita svoj kozarček s hobiji, druženji, počitkom, z vsem tistim, kar čutita, da vama bo pomagalo, da se bosta počutila bolj izpopolnjena. Otroci potrebujejo starša, ki je v stiku s seboj do te mere, da prepozna tudi trenutek, ko potrebuje poskrbeti zase. Tako se otroci preko dobrega vzgleda tudi naučijo kaj je sočutje – do sebe in drugih. In predvsem dobijo izkušnjo, da so v odnosih pomembna ravnovesja. Med ljubeznijo, podporo in skrbjo za bližnje, do tega da ostajamo avtonomni in razvijamo sebe ter svoje potenciale. Tu gremo težko mimo avtentičnosti, ki jo otroci od nas nemalokrat zahtevajo. Zato ne težiti k temu kar bi morali biti in igrati svojo vlogo. Raje se podajte na pot sprememb in v sebi razvijte vse veščine, znanja, intuicijo, ki si jo želite imeti. In otroci bodo temu sledili.
2. Sočutno partnerstvo je temelj avtentične vzgoje.
Če povemo drugače. Ko postavimo hišo in če temelji niso stabilni, se v hiši ne počutimo varno, saj se lahko ob prvem manjšem potresu že pričnejo poznati razpoke. Tako ves čas samo čakamo kdaj se bo vse skupaj porušilo. Tako je tudi v odnosih, predvsem pa v družinskem okolju. Partnerstvo je temelj starševstva in če med partnerjema odnos ni sočuten, odprt, avtentičen in iskren, potem je ponavadi vzgojnih izzivov več. Stisko iz partnerskega odnosa pa lahko čutijo tudi otroci. Zato je dobro, da redno negujeta vajin odnos in da se v primeru težav obrneta po pomoč in podporo strokovnjaka. Včasih je veljalo, da malo potrpiš in bo bolje. Zdaj vemo, da temu ni tako. Za kvaliteten odnos je potrebno vložiti kar nekaj truda in nič hudega ni, če tega par ne zmore sam. Včasih je dovolj, če nas nekdo nauči veščin asertivne komunikacije, aktivnega poslušanja ali pa da nas opremi z drugimi orodji, da lažje kasneje sami najdemo pot nazaj k drug drugemu.
3. Vzgoja naj bo vedno usmerjena v to, da se ohranja odnos in stik z otrokom.
Pogosto slišimo nasvete kot so: »Uporabite kazenski stolček.« »Kakšna po riti že ne škoduje.« in podobno. Vendar so to vse metode, ki otroka ne le oddaljijo od nas, temveč ga tudi puščajo samega v svetu težkih čutenj. Pogosto po tovrstnih “vzgojnih” metodah otrok nosi s seboj občutke, da ni ljubljen, da je sam, da ničesar ne stori pravilno,… Ko ljudje rečejo, da njim tovrstna vzgoja ni nič škodovala, jih med drugim povabim tudi k temu, da raziščejo svoj notranji dialog. Namreč, tako kot se mi danes pogovarjamo s seboj, tako so se verjetno nekoč z nami pogovarjali nam pomembni drugi. Torej, kaj si rečete, ko storite kakšno napako? Ali čutite veliko mero krivde, ko nekdo drug izve za vašo napako? Si rečete, da ste neumni, nesposobni, da bi bilo bolje, da bi odšli? Vse to so lahko stvari, ki ste jih že slišali nekoč in so bile po vsej verjetnosti izrečene vam ali pa pred vami.
Vprašajte se: »Kakšen notranji dialog želim svojemu otroku?« Tako potem poskušajte reagirati. In v redu je, če kdaj ne uspete. Popolnega starša, ki bi vedno z mirnostjo odreagiral na vsako otrokovo stisko, ni. In če pogledate – zgoraj sem pisala o avtentičnosti. Kaj je bolj pristnega od tega, da starš pokaže celotno paleto čustev? Pomembno je le, da vse to naredimo na način, da ohranjamo z otrokom odnos. Torej tako, da tudi če nismo v prvi vrsti odreagirali sočutno, da se opravičimo in stopimo otroku naproti. Oziroma da se že od začetka nekega čustvenega izbruha ali pa vzgojnega izziva trudimo, da smo vedno v odnosu z otrokom – da stika z njim ne prekinjamo, da ga ne kaznujemo, podkupujemo, da se odzovemo na njegovo stisko. Več si o kaznovanju in drugih načinih postavljanja jasnih meja, preberete tukaj >>
