Če želimo, da nas otrok v teh situacijah sliši in upošteva, moramo postopati zelo jasno, sočutno in spoštljivo. Ter seveda z zavedanjem, da bo verjetno sledil upor – čustveni izbruh – kar je popolnoma normalen odziv otroka na postavljeno mejo, predvsem če gre za mlajšega otroka.
Kadarkoli govorimo o postavljanju meja se držimo naslednjih načel:
1. Moramo biti jasni in odločni. Npr. če otrok želi pojesti čokolado pred kosilom. Ne rečemo: »Ja, kdo bo pa pojedel kosilo potem?« ampak rečemo: »Ne, danes ti ne bom dala čokolade.« Seveda mu ob tem lahko razložimo zakaj mu nečesa ne dovolimo. Ampak največkrat po našem izrečenem NE sledi čustveni izbruh. Takrat v prvi vrsti poskrbimo za to, da s pomirjenostjo v sebi stopimo do otroka in mu dovolimo izraziti čustva na način, ki ni škodljiv zanj ali za okolico. Ko se pomiri, pa se pogovorimo. V pomoč pri soočaju s čustvenim viharjem ob postavljanju meja vam je lahko tudi plakat, ki smo ga pripravili prav s tem namenom, da ga imajo starši vedno nekje blizu ob teh težkih trenutkih. Prenesete ga lahko tukaj.
2. Prevzamemo odgovornost. Ne govorimo »Mami bo huda, če…« ampak rečemo »Ne dovolim ti,… Ne želim…«. Tole sicer zdaj ponavljamo in nam je že znano, ampak sigurno se kdaj ujamete, ko govorite o sebi v tretji osebi? Takrat niste prepričljivi in otrok mogoče sploh ne bo razumel, da mu postavljate mejo ali pa da mislite resno. Ko pa jasno poveste, da VI tega ne dovolite, boste prej slišani.
3. Dobro je vztrajati in podpreti. To pomeni, da ko rečete ne to resno mislite in se tega držite, istočasno pa otroku nudite varen prostor za izražanje stiske, ki se ob tem pojavi. Če boste za enako stvar enkrat rekli DA in drugič NE, bo otrok zmeden in bo še bolj pritiskal na vas. Dobro je, da se s partnerjem dogovorita kakšna so pravila v družini in česa ne dovolita. Ob tem seveda vedno ostaja mesto za fleksibilnost, vendar ne do te mere, da en od staršev dovoli vse, drugi pa nič, saj s tem izpodbijata drug drugega, predvsem pa to ni dobro tudi za otroka.
4. Naučite se govoriti tako, da ne obsojate, kritizirate. Če nekoga obsojamo, bo drugi šel v obrambo. Mi pa si želimo ohraniti stik z otrokom. Zato kadar smo v dvomih kako postaviti mejo (tudi v drugih odnosih) je vedno dobro, da pričnemo govoriti o sebi: »Rada bi, da pospraviš, ko se nehaš igrat.« in ne »Vedno, ko se takole igraš, potem pustiš razdejanje! Kaj naj skoz pospravljam za teboj?«.
5. Pustite otroka, da se nauči naravnih posledic, kadar je to zanj varno in koristno. Npr. ko polijejo vodo jih vprašamo: »Kaj lahko storiš, da bo miza ponovno čista in suha?« in ne »Lej kaj si naredil, zdaj pa pobriši!«. Tako jih tudi spodbujamo k iskanju rešitev in razmišljanju.
6. Upoštevajte otrokovo starost in njegove sposobnosti. Odziv otroka na postavljanje meja je odvisen tudi od starosti, t.j. stopnje razvoja njegovih možganov, raznih mejnikov, kjer so izpadi pogostejši, sposobnostjo čustvene regulacije (ki je mlajši otroci nimajo!), ipd. Za kaj več vam svetujem, da si preberete knjigo Celostni razvoj otroških možganov, avtorja Daniela Siegela. Če se soočate pri izzivih z vašim otrokom, ki vstopa v najstniška leta, pa si poglejte knjigo istega avtorja z naslovom Vihar v glavi.
7. Bodite avtentični. Če nismo pristni, ne bomo slišani. Otroci točno vedo, prav začutijo lahko, kdaj starši mislijo resno in kdaj ne. Zato se ne pretvarjati, da ste dobre volje ali pa govoriti, da nečesa ne dovolite, če v sebi čutite dvom v svoje lastne besede. Bodite avtentični in v stiku s seboj v vseh odnosih. Tako boste lažje meje postavljali tudi drugim.
Če vam kaj od naštetega predstavlja iziv, smo za vas pripravili enkratno DELAVNICO za STARŠE z izjemnim popustom! Za več kliknite tukaj.
