V Sloveniji je problem z uporabo alkoholnih pijač vedno aktualen, saj smo vedno v vrhu med državami, kjer se popije največ alkohola na prebivalca. Danes zato z vami delim anonimno vprašanje na temo zasvojenosti z alkoholom in partnerstva.
Anonimno vprašanje:
Pozdravljeni. Znašla sem se v začaranem krogu iz katerega ne vidim izhoda. S partnerjem sva skupaj 2.5 leti. Skupaj živiva malo več kot 1 leto. Skozi celotno zvezo sem bila nekako gonilna sila, ki je skrbela za obstoj in napredek zveze. Partnerja sem spoznala, ko je bil brezposeln. Niti ni imel interesa delat, saj ni iskal zaposlitve. Če sem želela, da se vidiva sem ga morala iti iskat in podobno. Uspela sem mu priskrbeti službo, katero je po 3 mesecih pustil, saj mu ni ustrezal kolektiv. Po nekaj mesecih me je ponovno prosil za pomoč in uspela sem mu urediti še eno službo. Zaradi konstantnih bolniških odsotnosti mu pogodbe niso podaljšali. Med tem časom sva se vselila v stanovanje. Ker ni imel službe sem vse stroške krila sama ter skrbela tudi za kritje položnic njegovih domačih. Vsak dan mi je zatrjeval da išče službo vendar ker je uporabljal moj računalnik, sem po zgodovini videla da to ne drži. Med drugim me je motilo tudi njegovo popivanje. Šlo je za med 2-6 pločevink piva na dan..vrstili so se prepiri, saj pravi da nima težav. Po 7 mesecih sem mu rekla da v kolikor ne dobi službe se bova odselila vsak k svoji družini. Uspelo mu je dobiti službo. Njegov delovnik je različen in tako pogosto zavije tudi v gostilno, česar jaz ne izvem (izvem slučajno ko se zagovori ali od kakšnega znanca). Moti me njegovo pitje alkohola, moti me, da mu mama pokloni six-packa za darilo, da mu da pivo še za domov kadar sva tam na obisku. Meni se to ne zdi normalno, sam pa pravi, da je težava v meni, ker sem imela očeta in dedka alkoholika in da kar vidim strahove, kjer jih ni. Ima prijatelja, s katerim se slišita tudi do 6x na dan. Začel je delat v firmi, kjer dela tudi moj fant kar pomeni da sta sedaj tudi skupaj med službi, po službi za pivo, preko telefona itd. Enostavno mi gre ta njun odnos na živce do te mere, da njegovega prijatelja ne morem več ne videti ne slišati. Je res takšno prijateljsko normalno? In še kar čedalje bolj opažam – denar za najino zvezo, najemnino in vse ostalo gre samo iz moje strani. Občutek imam, da me izkorišča, saj od njega nikdar še nisem ničesar prejela. Tudi za Božič si je zaželel drago darilo in ga je prejel. Jaz pa od njega nisem prejela popolnoma ničesar – že 3 Božič zapored.. pravi da sem materialistka kadarkoli omenim, da si želim da me kam pelje ali da bi mi kaj kupil.. ampak, saj me še nikdar ni nikamor peljal…Pogosto sem ga tudi že ujela na laži.. drobne laži ampak vseeno bolijo..najpogosteje glede denarja ali glede alkohola..Morda je vse napisano izredno zmedeno ampak res ne vem več ali manipulira z menoj ali je težava res v meni.. Boli me, da mu nudim toliko, nazaj pa ne prejmem ničesar. Pogovori ne pomagajo, ker vedno vodijo le v prepir, saj začne zavijati z očmi kadarkoli omenim pogovor.”
Odgovor:
Draga anonimna. Hvala vam za vaš iskren in ranljiv zapis. Res ste v začaranem krogu, ki se kar vrti in vrti – vse je tako jasno in nejasno hkrati. Na kratko – očitno je, da gre za neke vrste zasvojitve, ki pa lahko prekriva druge težave. Občutek imam, da je partner vmes malo “padel” v neko depresivno stanje in da ga je alkohol spravil pokonci. Je to možno? Ne pravim, da je to vredu način, da se je pobral. Ampak, občutek je kot da je le v tem našel uteho.
Glede na zapisano se zdi, kot da ste res vi motor, ki poganja vse – kako utrujajoče je to, kajne? Nenehno ste v pogonu, partner vam pa v vaš motor naliva vodo, namesto bencina in vas s tem počasi, počasi ustavlja, ker nimate več prave moči, zagona, podpore… Veliko energije ste dali v ta odnos. Lepo je, da se še vedno trudite, ampak za kakšno ceno? Zdi se, kot da ste v vsem tem popolnoma izgubili sebe in se trudili na vse pretege, da bi tudi njemu uspelo. Seveda, drugemu lahko pomagamo, mu svetujemo, uredimo razgovor… ampak na koncu mora posameznik sam prevzeti to odgovornost in si najti službo, delati, vrniti tudi kakšno uslugo, se truditi za odnos… Odnosa se ne da zgraditi z eno roko, za to sta potrebna dva. Verjamem, da vam je težko, da ga imate radi. Zato vam predlagam, da najprej pogledate, če je možno, da je v ozadju pri partnerju tudi kakšna naravnanost k depresiji? Zdi se, kot da je bil popolnoma obupan. Ni vaša naloga, da ga rešite, lahko mu pa pomagate pri iskanju pomoči. Predvsem pa glede popivanja oziroma pitja alkoholnih pijač. Prikrivanje, laganje, manipuliranje, zanikanje problema… vse to lahko kaže na odvisnost z alkoholom. Tukaj pa je najbolje, da postavite ultimat. Da to uspete pa morate stopiti v stik s svojo jezo oziroma vas more nekaj globoko motivirati (kar ponavadi jeza zelo dobro opravi). In na primer tudi kadar je partner pri svojih starših in da mu mama nudi pivo (za darilo, za na pot…) je nujno potrebno razmejiti tudi stvari v tem odnosu. Vendar (!) to je vse v domeni partnerja. Le on se lahko odloči, da bo nehal piti, le on lahko reče mami, naj mu neha ponujati…
Na njemu je, to je njegova odgovornost!
Vi mu lahko pokažete, da ga imate radi, ampak da imate tudi vi svoje potrebe oziroma meje, katere želite, da on spoštuje in upošteva.
Če tega ne zmoreta urediti sama, poiščita pomoč. Zanj bi bilo skoraj nujno, da si najde pomoč, preden se vse skupaj le poslabša in problemi poglobijo. Poišče naj podporne skupine za anonimne alkoholike ali pa psihoterapevta, ki ima dovolj izkušenj z zasvojenostmi – v Sloveniji jih je kar nekaj.
Tudi odnos s prijateljem lahko razmeji le on. Nikjer ni zapisano, da moraš s prijatelji na pivo po službi – to je odločitev, ki jo sprejme vsak posameznik. Na njemu je, ali bo šel ali ne. Na kratko – ta jeza, prezir, ki ga čutite do njegovega prijatelja/sodelavca je verjetno v resnici namenjeno vašemu partnerju. Težko spoznanje je, ampak ker imate tudi vi od prej izkušnjo z alkoholizmom je zato postavitev mej toliko bolj pomembna in težja. Vendar to ne pomeni, da je nemogoče. Zaslužite si partnerja, ki vas spoštuje, kdaj tudi razvaja z ljubeznijo in pozornostmi, ki vas sliši in razume vaše meje. Zato v odnosu predvsem poskrbite tudi zase – začnite postavljati meje, privoščite si nekaj časa zase, zadihajte… namenite sebi kakšno pozornost, začutite to ranjeno punčko, ki se skriva v vas in ji ponudite roko. Zdaj ste odrasli in si zaslužite živeti v okolju kjer se počutite varno. Vse dobro.
