Že kot majhni otroci imamo v sebi to potrebo, da smo slišani. Jok, gruljenje, razni vzkliki dojenčkov vabijo starše v nenehno komunikacijo, v nenehen stik. Otrok se na to odzove z nasmehom, preneha jokati ali pa še bolj vzklika od samega navdušenja, da je dobil tak odziv. Zato je izjemno pomembno, da se starši odzivajo na otroka in mu ponudijo oporo, varnost ter ga ob tem naučijo sočutne, spoštljive drže.
Kasneje v življenju v sebi še vedno nosimo tega otroka. Še vedno v sebi gojimo potrebo, da bi bili slišani in da bi nas drugi sprejeli, razumeli. Da bi ohranjali odnose z vsemi, ki jih imamo radi. In kako grozno boleče je lahko, ko smo v odnosu z nekom (partnerjem, prijateljem, sodelavci,…), ki nam nenehno vzbujajo občutek ne-slišanosti in ne-pomembnosti. Včasih se tišina, ki je v teh trenutkih pogosto prisotna, zareže v naše srce in komaj najdemo besede za to kar čutimo.
In v tistem trenutku se vrnemo v situacije, ki so se že zgodile v preteklosti. Ttam pogosto besede niso imele smisla ali pa ni bilo varno, da bi spregovorili. Zato tudi danes, ko nas prezrejo, zamrznemo ali pa se pričnemo jeziti, ker vemo da je varno uporabiti besede oziroma izražati kar čutimo. Vendar se ob tem pogosto izražamo iz bolečine na način, da se le zapletemo v cikel prepirov, obtoževanj in kritike. Po tem pa pogosto sledi samo-obtoževanje (“Kompliciram”, “Samo jamram”,…), občutki krivde in ne-ljubljenosti (“Če bi bila drugačna, bi me slišal,…”), žalost, jeza, sram,… Ta čutenja se pojavijo v močnejši, bolj intenzivni obliki, če nas drugi prične obtoževati, kritizirati in govoriti stvari, ki le še bolj zarežejo v tiste stare rane. Zato je dobro, da čimprej vzamemo odgovornost vsak v svoje roke in se naučimo delovati drugače. Ter da v primeru nasilja (verbalnega, čustvenega, fizičnega, spolnega…) čimprej ukrepamo in si poiščemo pomoč.
–
Kaj pa lahko naredimo, da na primeren način izrazimo bolečino, ki jo ob tem začutimo in tako poskrbimo, da bomo slišani ter da se nam pomembni drugi ne bo umaknil ali počutil napadenega?
V takih primerih si lahko pomagamo z “Jaz stavki”, kjer na nežen način in brez obsojanja drugemu sporočimo tisto kar čutimo. Njihov namen je izboljšati komunikacijo in ohranjati stik. Torej namesto: “Zaradi tebe sem jezna, ker me nikoli ne poslušaš!” lahko uporabimo: “Jaz sem jezna, kadar se s tvoje strani ne čutim slišane.”
Druga pot do asertivne komunikacije je sigurno tudi učenje aktivnega poslušanja z zrcaljenjem. Za uporabo le tega, je včasih potrebno kar nekaj vaje, saj ni tako enostavno kot se sliši na prvi pogled.
Izjemno pomembno pa je, da ob pojavu takih izzivov pogledamo v sebe in poiščemo od kje se v nas prebudijo tako močni odzivi na neslišanost? Mogoče to izhaja iz časa, ko se nam je nekaj zgodilo in nikjer ni bilo nikogar, ki bi nas poslušal. Ali pa smo ves čas čakali, da bi očetu, ki je nenehno delal, lahko povedali kaj se je zgodilo v šoli, vendar tega časa nismo dočakali. In kaj kmalu ugotovimo, da se v partnerskem odnosu (ali drugih odnosih) ponavljajo podobne situacije, ki smo jih enkrat že doživeli.
Pogosto na tej fazi ljudje ne vedo kaj točno s temi informacijami narediti in zato si poiščejo podporo v terapijah, svetovanjih, kjer s pomočjo strokovnjaka najdejo načine kako bolečino sprejeti in se naučijo novega soočanja s tovrstnimi izzivi, kjer lahko tudi ob bolečih občutkih iščejo stik z drugim na način, ki so ga potrebovali, ko so bili nekoč nekje v tisti izvorni boleči situaciji.
Ogromno je še drugih tehnik, ki posameznikom ali parom pomagajo pri premagovanju tovrstne bolečine. Če si želite v odnose stopati na drugačen način, vabljeni na svetovalna srečanja, kjer boste osvojili različne tehnike soočanja z močnimi čutenji, asertivne komunikacije, postavljanja meja v odnosih ter ohranjanja avtonomnosti ob povezanosti.
