Bolj kot trebuh raste, bolj raste tudi napetost, pričakovanje, veselje in tudi strah pred tem kako bo. Življenje z enim otrokom ste zdaj že bolj ali manj osvojili, zdaj pa boste bolj ali manj začeli vse spet od začetka. In ne le, da bo to za vas ponovno neka nova situacija, ampak tudi za vašega otroka.
Kot, da bi mož pripeljal ljubico…
Prihod dojenčka je za vašega sina ali hčerko enak temu, kot da bi vaš mož čez noč domov pripeljal ljubico. Si predstavljate? Nekega dne bi jo pripeljal in vam rekel, da razume vašo jezo in žalost, ampak da vaju ima obe enako rad, da ne dela razlik. Bi ga pogledali malo čudno, a ne?
In če povem iskreno, mi je ta primerjava zelo všeč. Ker se mi zdi, da šele ob taki ekstremni misli lahko začutimo kako se dejansko starejši otrok počuti. Poruši se mu svet, če ni dobro pripravljen. Pa tudi če je, je lahko to zanj čisto preveč – otroci si namreč drugače predstavljajo kako to izgleda. Njihova domišljija pa nima meja. Sploh pa, kako imata lahko starša nekoga, ki ga komaj poznata, tako rada kot njega? Torej, kako jih pripraviti, da ne bo za njih prevelik šok?
Priprava v času nosečnosti
Seveda je priprava odvisna od starosti otroka. Vendar to ne pomeni, da mlajše otroke ni potrebno pripraviti na prihod dojenčka. Četudi ne bodo točno razumeli kaj se okoli njih dogaja (tako kot nam včasih ni čisto jasno, kaj ne 😊 ), je vseeno prav, da se počasi spoznavajo z mislijo o bratcu/sestrici – dojenčku.
KAJ JE DOJENČEK?
Ko bosta izvedela novico, je dobro, da se o tem da pričakujete dojenčka odprto pogovorite tudi z otrokom. Lahko mu pokažete njegove slike, ko je bil manjši, lahko skupaj pogledate kako se dojenček razvija (youtube posnetki pridejo prav v tem primeru). Izposodite si kakšno knjigo o dojenčkih, nosečnosti, porodu, dojenju, o prihodu dojenčka in spremembah v družini… Otrok bo preko slik povezal slišano, začel bo spraševati, lažje bo razumel kakšno stvar. Vprašajte ga, kako se počuti, česa si želi? Če je manjši, vam ne bo znal odgovoriti, ampak vam bo preko vedenja dal vedeti, če ga kaj teži, če čuti stisko.
SKUPAJ NA PREGLED. Otroka lahko vključite tudi tako, da ga s seboj vzamete na pregled. Najbolje na pregled nuhalne svetline ali pa še bolje na pregled pri 20.tednu nosečnosti, ko se gleda morfologija ploda. Prosite ginekologinjo, da razloži kaj je na ekranu, … Otroka lahko že pred tem doma malo podučite o tem, kaj je ultrazvok, da bo vedel, da se preko sonde gleda otroka, posluša utrip, meri kako je zrastel, pogleda za spol, ipd. Otrokom so po navadi te »mašine« zanimive in hkrati se jih malo bojijo, saj ne vedo točno kaj pričakovati. Poleg tega pregled poteka v bolj bolnišničnem okolju in če ima kakšne slabe izkušnje, je lahko strah še intenzivnejši. Opazujte njegove odzive, pomirite ga, če bo potrebno in predvsem dajte mu prostor in čas, da se spozna z vsem novim v svojem ritmu.
IGRAJVA SE! Igrače so pri majhnih otrocih tisto, preko česar jih lahko naučite marsikaj. Od tega kako se dojenčka boža, lahko se igrate mamice in atije, pokažete kako se dojenček doji (če se seveda sam še vedno ne doji), kako se ga previja, kako bo dojenček v naročju, nosilki, vozičku,… Najraje bodo seveda preizkusili vse možne »dojenčkaste« stvari – sedeli bodo v lupinici, se želeli voziti naokrog, pregledali vsa oblačila, pleničke,… Otroka lahko vključite v nakup določenih potrebščin; če je otrok starejši, lahko pomaga pri izbiri oblačil za dojenčka, igračke za darilo ob rojstvu, lahko pomaga pri postavljanju posteljice, sestavljanju raznih pripomočkov, pri pleskanju sobe, pakiranju torbe za porodnišnico,… Vem, da vse našteto pomeni za vas velikokrat dvojno, dodatno delo, pa vendar si otroci to zelo zapomnijo. In predvsem počutijo se bolje, ker jih vidimo, vključimo, upoštevamo in jim namenimo svoj čas ter pozornost.
MAMI IN DOJENČEK V PORODNIŠNICI. Ker je v večini slovenskih porodnišnic tako, da mamice z novorojenčki ostanejo v porodnišnici še nekaj dni, je prav, da se otroku razloži tudi ta del. Prav je tudi, da se jim pove, da mamice in dojenčka nekaj časa ne bo, ko se bo dojenček rodil, kako bo izgledal od mamice trebuh, zakaj bosta z očetom lahko hodila zgolj na obiske,… Lahko v ta namen, da bo stiska ob vaši odsotnosti za starejšega otroka manjša, izdelate kaj prav posebnega ali pa narišeta skupaj risbo, ki ga bo spominjala na vas in na dojenčka, ko vas ne bo. Lahko naredita koledar na katerega potem z očetom označita vajin prihod domov ali pa na steno nalepita samolepilne listke in jih vsak dan, po enega, trgata dol. Otrok bo tako dobil občutek, da je vsak dan bližje temu, da boste ponovno skupaj in da se boste vrnili. Predvsem pa je pomembno, da mu predate to sporočilo: »Še vedno te imamo radi in si pomemben.«. In tako pridemo do naslednje točke…
POZORNOST, POZORNOST IN… POZORNOST!
Čestitke! Zdaj v rokah držite malega dojenčka. Ste že pozabili, kako majhni so, kajne? In v vsem tistem veselju, se spomnite… Oh, kako lepo bi bilo, če bi bil tukaj tudi sin/hči. In čeprav je v porodnišnici poskrbljeno za hrano, čistočo in imate cel dan čas samo skrbeti zase in za dojenčka, vas bo vsake toliko zagrabilo… Pogrešali boste dom, otroka, partnerja… In ti občutki so popolnoma normalni. Mogoče boste uživali v oskrbi in si boste zaželeli še kakšen dan dodatnega oddiha, kar je tudi v redu, saj je po porodu bistveno to, da se tudi spočijete in opomorete od poroda in nosečnosti. Če pa bi najraje zbežali domov, vas pa tudi popolnoma razumem. Saj je sprememba okolja kar velika in tistih nekaj dni, z (včasih) nenehnim prebujanjem ponoči (in čez dan) zaradi prihoda medicinskih sester v sobo, zvončkov, joka drugih dojenčkov, pogovora mamic… To zna biti izredno naporno obdobje.
In potem končno pride čas obiskov… veselje in strah se pomešata. Kako bo? Boste znali odreagirati primerno, da se otroku dojenček ne zameri ali pa da se ga ne ustraši? Vaš otrok bo vstopil v sobo in… vse se bo razblinilo. Prišel je ta trenutek. Lahko, da bo z zanimanjem ogledoval malega dojenčka, se ga bo bal dotakniti ali pa ga bo celo zavračal, govoril, da ga ne želi videti. Lahko bo reakcija navzven burna ali pa čisto mirna. Kakorkoli že bo, je dobro, da otroka v teh občutkih sprejmete, ga ne silite v kontakt z vami ali z dojenčkom. Dajte mu prostor, čas, povejte, da ste tam zanj in da razumete, da je jezen/žalosten, ker vas ni bilo in da ste ga tudi vi pogrešali. Da ni dojenček kriv za to, ker vas ni. Ko se bo otrok pomiril, bo verjetno želel priti k vam, ali pa se bo z vami vsaj pogovarjal in dojenčka pogledal. Res pa je tu pomembna vaša reakcija, saj je to le prvi njun stik in otrok bo pod vtisi, v čustvih, ki so se prebudila v tistih nekaj urah, odšel domov.
Ko pridete domov je moto: POTRPEŽLJIVOST
Uf, to obdobje po porodu je lahko kar naporno, sploh če oba otroka potrebujeta veliko pozornosti.
Zato je dobro, da se tudi s partnerjem dogovorita, da bo on kdaj prevzel vajeti pri novorojenčku, da vas bo imel starejši otrok kdaj tudi zase. Takrat mu namenite 100% pozornost. To ne pomeni, da ta prosti čas izkoristite za čiščenje, ampak da se z otrokom pogovorite, igrate, pojete, … Da ve, da čeprav si zdaj mamico in atija deli še z nekom, da ni pozabljen. Vse to je seveda lažje izvedljivo, dokler je partner še doma in imate tako en par rok več. Pogovorite se tudi s partnerjem kako boste organizirali prevoze v šolo/vrtec, ko bo on moral nazaj v službo. Bosta koga prosila za pomoč, boste to storila sama? Kaj bi vam najbolj odgovarjalo? Česa si otrok želi? Vedno poskušajte najti neko zlato sredino, kjer boste ugodili sebi in tudi drugim, če je le mogoče.
Vem, da se vam mogoče zdi, da ste po porodu polni energije, da zmorete vse,… Ampak, pozor! Temu navalu adrenalina sledi kar hiter spust, ki vas bo spravil na trdna tla. In prav je, da si vzamete nekaj časa tudi zase in za svoje potrebe. Že novorojenček bo od vas zahteval ogromno energije in časa, kje so potem še vsi ostali. Priporočam vam, da se tudi na to obdobje dobro pripravite, saj v nosečnosti velikokrat pozabimo, da obstaja tudi »čas po porodu«.
Nekaj predlogov in nasvetov lahko najdete tudi v prispevku o poporodnem načrtu >>
Srečno in srčno na vaši poti <3
