Že v času nosečnosti začnemo razmišljati o tem katera naša odločitev bo najboljša za našega otroka. Odgovornost za novo bitje je v naših rokah. Ko se otrok rodi je v mnogih pogledih odvisen ravno od mame. Ne le zaradi dojenja, njo tudi bolje pozna, torej pri njej večino časa išče tolažbo. In očetje, to ni nič proti vam, ženske imamo vseeno 9 mesecev prednosti pred vami, ko gre za povezovanje z otrokom. Ste kdaj pomislili na to? Zato verjamem, da je res ogromna sprememba za vas, ko kar naenkrat v naročje dobite malega otroka o katerem ste prej le sanjali, si ga predstavljali. Mogoče ste ga kdaj začutili ali pa videli na sliki z ultrazvoka. Niste pa imeli priložnosti, da bi se povezali z njim na način, kot se je lahko vaša partnerka. Zato je normalno, naravno, da imate v prvih tednih, mesecih s tem kakšne izzive.
Za vse bodoče očete en majhen namig – ko se otrok po porodu podoji in preživi prvo zlato uro po porodu pri mami – dajte ga vzet v naročje za vsaj pol ure v tistih treh urah, ko ste še v porodni sobi. Najbolje pa je, če si ga date tako, da bo z vami v stiku koža na kožo. Veliko očetov to naredi, ne boste edini ali čudni. To je eden od načinov kako lahko pospešite to povezovanje z otrokom. Verjamem, da vas je strah prijeti to malo bitje, ampak verjemite mi, da ravno vaš strah je tisti, ki onemogoča to, da bi mu storili kaj žalega. Bodite nežni, počasni pri prijemih in vse bo v redu. Tudi kadar ne bo ravno po navodilih oziroma priporočilih rokovanja. Več si lahko o spremembah, ki jih boste po porodu doživeli preberete tudi tukaj >>
Kako se sprejeti v tej novi vlogi?
Tako mame kot očetje se velikokrat lovijo v občutkih zmedenosti, nemoči, krivde,.. In roko na srce, včasih je težko biti starš – soočaš se z neprespanimi nočmi, spremembami v telesu (velja za mame in za očete – hormoni naredijo svoje tudi pri vas), pričakovanja iz okolice so vedno večja, otrok joka, ima krče, dojenje ne steče, vidva se kdaj sporečeta,… Vse to vaju lahko vrže v spiralo krivde, nemoči. Ko se kar nabirajo in nabirajo občutki, da niste dovolj, da ne znate poskrbeti za lastnega otroka, da kaj vam je bilo tega treba, kakšnega partnerja ste si izbrali,… Res je lahko naporno, kajne?.Zato z vami delim to, kar nenehno ponavljam staršem: Normalno je, če v 80% časa ne veste kaj otrok potrebuje. Normalno je, če se lovite v svoji novi vlogi. Normalno je, če vas kdaj kaj iztiri.
Poudarila bi predvsem ta del: Normalno je, da v 80% časa ne veste, kaj otrok potrebuje. Namreč dokazano je, da smo starši pri uglaševanju na otroka uspešni le v 20%! Torej, naslednjič, ko se boste začeli vrteti v spirali krivde in nemoči se spomnite tega – V REDU JE, če ne veste. Večina staršev ne ve. Zato ob rojstvu dobimo novorojenčka, ki ima nekaj osnovnih potreb, in ne mladostnika, ki je že kompleksno bitje. Tudi starši se ob otroku učimo. In v redu je tako.
Zadihajte. Čisto v redu vam gre. Otrok potrebuje dovolj dobrega starša in ne popolnega. Ste kje kiksnili? Nič hudega, vsi smo kdaj. Ste se pa nekaj novega naučili ob tem, kajne? 🙂
