John Bradshaw v svoji knjigi (Homecoming: Reclaming and Championing your inner child) govori o tem kako naš ranjeni notranji otrok kontaminira naša življenja. Dobro je vedeti na kakšne vse načine nas naš ranjeni otrok lahko vodi skozi življenje, saj tako dobimo uvid v to kaj potrebuje in da mu moramo nameniti nekaj pozornosti. Za razlago uporabi kratico CONTAMINATE, in sicer gre za:
Co-Dependence -> soodvisnost oz. v njegovih besedah izguba identitete. Da nisi v stiku z lastnimi čustvi, potrebami, željami. Kaj točno to pomeni? Da smo se v otroštvu morali na različne načine prilagoditi ali si zaslužiti ljubezen starša. Lahko celo, da je starš preko odnosa z nami zadovoljeval svoje potrebe po ljubezni, pozornosti, priznanju,…Če bi želeli vedeti več o soodvisnosti vam priporočam knjigi Will I ever be good enough?, avtorica Karyl McBride, ter knjigo Strupeni starši, avtorice Susan Forward. Za začetek pa se lahko vprašate:
Kako ste se morali spremeniti, prilagoditi, da so vas vaši starši imeli radi? Katere pogoje so vam postavili?
Kaj vse ste morali prilagoditi njim? Kako vse ste potlačili sebe, svoja čustva,…?
Offender Behaviors ->Velikokrat menimo, da so ranjeni notranji otroci tihi, prijazni, za vedno trpeči. Ampak v resnici je ravno ta ranjeni notranji otrok odgovoren za veliko nasilja v svetu. Bradshaw poda za primer Hitlerja in njegovo odraščanje. Bil je kronično tepen celo otroštvo, bil je ponižal in nenehno sramočen s strani svojega sadističnega očeta, ki je bil nezakonski sin židovskega najemodajalca. Tako je Hitler svojo ranjenost preigraval na življenjih nedolžnih, tudi zaradi nezaceljenih ran iz otroštva.
Narcissistic Disorders -> Narcisistična motnja (poglej knjige pri soodvisnosti). Vsak otrok ima potrebo po brezpogojni ljubezni. Brez starša, ki zanj skrbi brezpogojno, se otrok ne zmore naučiti kdo v resnici je. Vsi smo bili najprej MI preden smo postali JAZ. V otroštvu pa potrebujemo nekoga, da nam zrcali kdo zares smo. Narcistično ranjen notranji otrok odraslega kontaminira z nenehnim hrepenenjem po ljubezni, pozornosti in skrbi. Zahteve notranjega otroka tako uničujejo partnerske odnose, saj mu nikoli ni dovolj, drugi mu ne zmore nikoli nuditi dovolj ljubezni, saj je njegovo hrepenenje po ljubezni vezano na nekoga drugega (starša) in ne na partnerja.
Trust Issues -> Težave z zaupanjem. Kadar starši niso zaupanja vredni, se v otroku razvije globok občutek za nezaupanje. Svet se zdi nevaren, nepredvidljiv. Zato si otrok želi nenehen nadzor – začne verjeti: »Če bom jaz nadziral vse, me nič ne more presenetiti in raniti.« Za boljše razumevanje izvora težav z zaupanjem vam priporočam, da si preberete kaj na temo teorije navezanosti.
Acting Out/Acting In Behaviors -> “Acting out” vedenje pomeni, da vse kar je nerazrešeno in neizraženo se bo predelalo na nefunkcionalen način oziroma izrazilo v nenormalnem vedenju. Poenostavljeno gre za preigravanje starih ran. To se lahko kaže tako, da ponavljamo doživeto nasilno vedenje, da delamo našim otrokom to kar smo rekli, da ne bomo nikdar, spontana regresija (čustveni izpadi, ipd.), neprimerna uporniška vedenja, nadaljujemo z idealizacijo staršev in njihovih pravil… Kadar pa pride do »acting in« vedenja pa pride do tega, da sami sebe kaznujemo na način kot smo bili kaznovani v otroštvu. Npr. vsakič, ko naredimo napako, si rečemo »Ah, kako si bila lahko tako neumna?«. Nekateri se celo tepejo, samo poškodujejo, …
Magical Beliefs -> Čarobna prepričanja. To pomeni, da imamo nekatere besede, prepričanja, vedenja, ki lahko spremenijo realnost. Npr. »Če bom imela denar, bom v redu.«; »Če me partner zapusti, bom umrla.«; »Diploma me bo naredila pametno/vredno.«; »Če se bom potrudila, me bo svet nagradil.«; »Če počakam, bodo prišle lepe stvari.«.
Intimacy Dysfunctions -> Težave z intimnostjo. Veliko odraslih otrok hodi naprej in nazaj zaradi strahu pred zapuščenostjo in strahu pred tem, da bi ga drugi zajel. Nekateri se za dlje časa izolirajo, saj imajo občutek, da jih bo drugi zadušil. Spet tretji pa ne želijo zapustiti svojih destruktivnih odnosov samo zaradi občutka groze pred samoto. Največ pa jih pljuje nekje vmes. V resnici pa gre pri vseh za to, da se bojijo bližine drugega saj imajo prepričanje, da če nam je drugi blizu, če ljubimo smo ranljivi in tako nas lahko ranijo. Namesto, da bi v tem videli možnost za poglobitev odnosov in ljubezni, vidijo priložnost za novo bolečino.
Nondisciplined Behaviors -> Disciplina je latinska beseda, ki pomeni učenje. S tem, ko otroke discipliniramo jih v resnici učimo kako živeti bolj produktivno in ljubeče. Otroci pa potrebujejo ob sebi starša, ki se samo-disciplinira, ne takega, ki le zapoveduje kaj disciplina je. Torej, da se otrok lahko nauči s pomočjo zgleda. Kako se navzven kaže nedisciplinirano vedenje: takrat, kadar uporabljamo zavlačevanje, uporništvo, če smo rigidni, obsesivni, preveč nadziramo ali pa smo ubogljivi, »people pleasing«, in nas ob tem prevzemata sram in krivda.
Addictive/Compulsive Behaviors -> Odvisnosti ter kompulzivna vedenja. Ranjen notranji otrok je eden od najpogostejših »povzročiteljev« oziroma vzrokov odvisnosti in odvisniškega vedenja. Tu Bradshaw omenja lastno izkušnjo – njegov oče je bil alkoholik, prav tako je tudi sam začel piti, ko je bil še mlad. Njegov oče je bil tudi nasilen do njega, on pa se je ob tem počutil ničvrednega. Nikoli se ni povezal z njim, zato se ni nikoli imel rad kot moškega. Družil se je z drugimi otroci brez očeta in so skupaj popivali in spali z dekleti, da bi le dokazali svojo moškost. To vedenje je trajalo od 15 do 30 leta – vse dokler ene noči ni prenehal piti. Čeprav je končal s pitjem in tako prenehal z eno odvisnostjo opisuje, da je nadaljeval z drugimi odvisnostmi – kajenje, delo, hrana,… Saj je želel preko takih vedenj na vsak način zakriti svoje rane.
Thought Distortions -> Izkljivljene misli. Razvojni psiholog Jean Piaget je imenoval otroke »kognitivni tujci«. Ne razmišljajo kot odrasli, ampak vse jemljejo kot absolutno resnico. Torej je VSE ALI NIČ mišljenje tisto, ki je prisotno pri njih. Če pogledamo izkušnjo, ki jo opisuje Bradshaw: »Če me je moj oče zapustil, me bodo VSI MOŠKI zapustili.« Otroci ne razmišljajo logično, ampak preko čustev – čutim tako, torej je tako. Počutim se krivega, torej sem slab. Zato otroci potrebujejo zrelega odraslega, da ločijo misli od čustev – da razmišljajo o čustvih in čutijo ob razmišljanju.
Emptiness (Apathy, Depression) -> Praznina, apatija, depresija. Ranjen notranji otrok življenje odraslega kontaminira tudi z občutki praznine, ki nastane, ker se mora otrok prilagoditi na lažni self, tistega pravega pa skriti, zakopati. Bradshaw ta pojav imenuje kot »luknjo v duši posameznika«. Npr. biti priden pomeni, da prijazna, pridna ženska ne bo nikoli izrazila jeze ali frustracije.
Svojega notranjega otroka lahko pozdravimo s pomočjo psihoterapije, prebiranja knjig, spoznavanja svojega otroštva, ipd. V pomoč pa so nam lahko tudi vizualizacije, kjer stopimo v stik z našim notranjim otrokom na malo drugačen način.
