Pričakovano je, da se po rojstvu otroka v obeh starših prebudi vrsta vprašanj: Ali bova znala skrbeti zanj? Je dovolj oblečen in ali mu nudiva vse kar potrebuje? Ali sva oziroma ali bova dobra starša?
Negotovost in pogosto tudi nepripravljenost na to obdobje starše hitro vrže v občutke strahu, tesnobe. Pogosto v poporodnem obdobju govorimo o vsem lepem, kar naj bi sledilo. Ženske na drugi strani pa opisujejo, da ni vedno začutiti tiste miline, ko se otrok rodi. Da sreča včasih pride kasneje, tudi nekaj mesecev za tem, ko otroka prvič dobijo v naročje.
Ni tako redko, da novorojene mamice govorijo o tem, da ne zaupajo v svojo intuicijo in v svoje telo. Nezaupanje pa se pogosto poglobi, če porod ni potekal po pričakovanjih, če je dojenje postala ena sama borba ali pa celo ni uspelo. Če nimajo podpore, ki jo potrebujejo ali pa če enostavno materinstvo ni tisto, kar so mislile, da bo.
Poporodna depresija in anksioznost sta najpogostejši obliki poporodne stiske, ki pa se lahko pojavita tudi že v času nosečnosti.
Po podatkih NIJZ vsako leto zaradi hujše oblike poporodne depresije in/ali tesnobe trpi kar od 1.800 do 3.600 žensk. Če pogledamo širše – poporodna depresija in/ali anksioznost se pojavi pri 2 od 10 žensk po rojstvu otroka.
Najpogosteje se znaki pojavijo 4 do 6 tednov po porodu, lahko pa tudi kasneje. Pri poporodni tesnobi so tipično prisotni znaki kot so: oteženo dihanje, pospešen utrip srca, neprijetni telesni občutki (lahko tudi zaradi »touched out« sindroma), pojavijo se vsiljive misli, podobe, kjer ženske pogosto govorijo o tem, da bi sebe ali otroka poškodovale. Lahko čutijo, da je vsega enostavno preveč, da tega ne bodo prenesle. Velikokrat ne razumejo kaj se z njimi dogaja, kaj ta čustva, misli sploh pomenijo, se jih celo ustrašijo in ne razumejo zakaj niso tako kot druge, ki so sproščene, vesele ob svojem dojenčku – tu potem pridejo globoki občutki krivde, nesposobnosti,…
Čeprav so v resnici dobre mame, tega ne začutijo v svojem srcu. Pojavijo pa se lahko tudi težnje po nenehnem preverjanju – ali sem zaklenila vrata? Ali otrok še diha? Ali na primeren način rokujem z otrokom? Ogromno je skrbi, ki se pojavijo in ob tem se velikokrat pojavijo težave s spanjem, neješčnostjo, nenehen občutek, da bo nekaj šlo narobe.In kar je najhuje od vsega – ženske ne upajo ali ne želijo povedati kaj se v resnici v njih dogaja. Strah jih je, da jih bodo ljudje obsojali. Da ne bodo razumljene. Včasih celo, da bodo odvzeli otroka ali pa, da ji ga ne bodo več zaupali.
Zato je prvi in najpomembnejši korak ta, da nekomu poveste kaj se v resnici dogaja. Da poiščete pomoč. Strokovno svetovanje ali terapija sta se izkazali kot izjemno pomemben del pri soočanju s poporodno anksioznostjo. Vključite se v podporne skupine za mamice. Povejte prijateljici in partnerju kaj se dogaja. Pokličite nekoga, ki vam bo znal pomagati.
In za tisto žensko, ki bere ta zapis in se najde v njem: Nisi sama v tem. Kar dve od desetih žensk se po porodu soočata ravno s tem kar ti doživljaš. Poišči si pomoč. Nisi slaba mama, če priznaš, da ne zmoreš več delovati na tak način. Nisi slaba mama, če kdaj pomisliš, da bi najraje šla. Poskrbi zase in tudi te misli bodo sčasoma odšle. In ko boš pogledala nazaj na ta čas boš videla, da je najbolje kar si lahko storila za tvojega otroka ravno to, da si poskrbela zase.
V kolikor čutiš, da potrebuješ podporo, vabljena na individualno svetovanje, ki poteka v živo ali preko Zooma. S teboj lahko pride tudi dojenček, v kolikor nimaš varstva. Več si o tem lahko prebereš tukaj (klik).
