Poporodni izzivi

Materinstvo – izgubljena ženska v soju luči pričakovanj

Mama – visoko opevano bitje, ki v svoji popolnosti ne potrebuje pomoči. Vsaj tako predstavo lahko dobimo, ko poslušamo kako je materinstvo izpopolnjujoče, ljubeče, najlepše obdobje našega življenja,… Kaj pa, če ni? Kaj pa, če je to eno najtežjih obdobij, polno raznih prehodov in sprememb, iniciacij ter vprašanj?


Prenehala sem šteti kolikokrat mi ženske rečejo, da imajo veliko podpore s strani staršev, partnerja, drugih ljudi in so še vedno utrujene. Nekatere se celo sramujejo tega, da jim je težko kljub vsej popori. Čeprav so vseeno one tiste, ki skrbijo za dojenčka in so seveda podvržene vsem spremembam na drugačen način kot vsi ostali. Pa ne pozabimo še na telo, ki okreva od nosečnosti in poroda.

In (skoraj) vsakič, kadar pridem na obisk na domu k mladi družini slišim: “Oprosti, ampak nimamo pospravljeno.”
“Prišla sem k vama, ne pa na obisk stanovanja,” je ponavadi moj odziv. Drage ženske, res mi je vseeno za to kakšno je vaše stanovanje. Zanima me, kako ste ve?


Včasih je prisoten občutek, kot da nikoli ne moremo biti dovolj dobre – ne ženske, ne mame. Vedno nekaj manjka. Preveč pospravljaš, premalo počivaš, ne kompliciraj, ne govori glasno, pripravi se na to in tisto, poslušaj intuicijo ampak ne preveč, ker je treba poslušati zdravnike in bog-ne-daj da narediš nekaj kar ni v skladu s prepričanji okolice.


Biti ženska ni lahko. Biti mati v tem norem svetu – skoraj nemogoče. Toliko zmede, nasvetov, dobronamernih bolečih opazk,… Pa kaj sploh želimo od naših žensk, od mam, ki se vsak dan trudijo biti najboljše kar so lahko? In ob tem zanemarijo sebe, svoje potrebe, včasih do te točke, da se več ne prepoznajo. Je to res tisto, kar prinaša materinstvo?


Ne. Seveda ne! Vsaka ženska prehodi svojo pot do materinstva. In ko stopiclja po tej novi, neznani poti materinstva, ugotovi, da ni več ista. Da se je del nje spremenil, da se je en del nje poslovil. Ugotovi lahko celo, da ljudje v katerih je prej videla oporo in ljubezen, niso to kar je mislila da so. Zgubila se je. Kako naj se najde v svetu, ko se je izgubiti prepovedano? Ko je ta čas, ki ga zdaj, ta trenutek preživlja, označen kot najlepši čas njenega življenja? Si res želi to? Včasih v grozi celo pomisli, če je prav, da je stopila na to pot. Kakšna bolečina, nemoč, osamljenost in za konec še občutek krivde jo prevzemata. Krivica je, da se morajo ženske spraševati take stvari.


Za konec pa sledi še boleče spoznanje, da so ji lagali. Da ni težko. Da so vsi spali. Da so novorojenčki enostavna bitja, ki res ne zahtevajo veliko.


“Majhni otroci majhne težave, veliki otroci velike težave.”

Kakšna neumnost.


Kaj pa, če bi začeli govoriti o vseh trenutkih, ki jih kamera ni ujela za objavo na socialnih omrežjih? Za vse trenutke, ko se mame zlomijo in jokajo nekje na samem, da ne bi slučajno zmotile drugih ali bog-ne-daj povzročile travme otroku s svojo žalostjo. Travma izvira iz trenutkov, ko posameznik v težkih občutjih ostane sam – če jokate pod tušem, zato da vas nihče ne vidi, sliši, komu potem zares škodujete s skrivanjem?


Takšna toksičnost veva ven iz teh besed: “Če boš ti dobre volje, bo tudi otrok.”

Ljudje smo bitja odnosov. V odnosih so vsa čustva dovoljena, seveda v oblikah, ki ne povzročajo škode drugim bitjem. Ampak so dovoljena – tista prijetna in tista manj prijetna. To nas naredi človeške! Poznate koga, ki se ves čas smeji? Vsak ima kdaj dobre in kdaj slabe dni. Tudi naši dojenčki, otroci! Jih bomo takrat zavrnili, ker jim je težko? Seveda ne. Zato ne zavrzite sebe. Žalost, jeza, osamljenost imajo svoje mesto in nič ni narobe z vami, če vse to čutite v “najlepšem obdobju svojega življenja”. Seveda, če je stiska prevelika, poiščite pomoč. Če čutite, da potrebujete nekoga, da bi vas poslušal, pokličite tisto osebo za katero veste, da je vedno tam – brez obsojanja, nasvetov, samo je. Posluša. Razume. In vas objame z ljubečimi besedami.

Spuščanje prepričanj, pričakovanj in omejitev se lahko ločite na različne načine. Lahko s psihoterapijo, svetovanjem, podpornimi skupinami ali ženskimi krogi, lahko tudi z rituali, ki vam bodo v pomoč pri spuščanju. Karkoli začutite, da bi vam pomagalo. Ni ene prave poti kako se tega lotiti.


Biti mama ni vedno lahko. Imamo svoje vzpone in padce. Zato toksično vse splošno pozitivno naravnanost danes pošljite nekam. Dovolj je tega. Osvobodite se te teže prepričanj in oznak. Bodite to kar ste. Vem, da to zveni kot puhlica za konec, ampak vam iz srca želim točno to – da najdete sebe v tej novi obliki in da se vzljubite.

Zgoraj sem samo zajela nekaj stvari, ki jih pogosto slišim v svoji praksi. Žal je poporodna otožnost izjemno pogosta tudi pri nas – osem od 10 žensk se sooča z njo. Pritiski od zunaj, lastna prepričanja in pričakovanja, predstave, ki nam jih prikazujejo že kot majhnim deklicam, pomanjkanje podpore in razumevanja, utrujenost, tudi hormoni – vse to žal vpliva na omenjeno pojavnost stisk po porodu. Če menite, da je otožnost prešla v poporodno depresijo ali anksioznost, si prosim poiščite strokovno pomoč.

Mogoče ti bo všeč tudi ...

Leave a Reply