Očetje se po porodu (in tudi v času nosečnosti) lahko soočajo z enakimi izzivi kot ženske. Res je, da pod srcem ne nosijo otroka, ga pa nosijo v srcu. In v družbi, ki jih je celo življenje učila, da morajo biti trdni, močni, da ranljivost ni za moške se je težko prepustiti tisti mali iskrici ljubezni, sreče, strahu in vseh ostalih občutkov, ki rastejo skupaj z partnerkinim trebuhom. Ker se o očetovstvu in poporodnih izzivih očetov zelo malo govori bom danes izpostavila eno zelo pomembno temo.
POPORODNA DEPRESIJA
Če se o poporodni depresiji pri ženskah govori premalo, se o tem istem stanju pri moških praktično ne govori. Moški se ravno tako kot ženske lahko po porodu znajdejo v občutkih obupa, žalosti, agresije, … Velikokrat ženske opazijo, da se z moškim nekaj dogaja, da je drugačen, ne znajo pa tega poimenovati ali pa ne najdejo smisla v tem kar se dogaja. V resnici pa se kar 2 – 25% moških sooča z depresijo v času, ko je njihova partnerica noseča do časa, ko je otrok star eno leto. Ste vedeli, da po podatkih AAP možnost za pojav depresije pri moškem poviša za kar 50% kadar ima partnerica poporodno depresijo? To niso majhne številke in prav je, da se prične govoriti tudi o tem.
Kakšni so dejavniki tveganja za pojav ‘paternalne’ oziroma ‘očetovske’ depresije:
- pomanjkanje dobre, vzorne očetovske/moške figure,
- pomanjkanje socialne podpore (s strani družine, partnerice, prijateljev),
- težavno povezovanje z otrokom,
- nizke vrednosti testosterona,
- stres povezan s finančnim stanjem ali delom,
- občutki izključenosti iz skrbi za otroka in/ali neprijetna občutja (kot je ljubosumje) ob opazovanju navezovanja otroka in partnerice,
- travmatičen porod (lahko se pojavijo tudi znaki posttravmatske stresne motnje pri očetu),
- poporodna depresija pri partnerici,
- občutek, da mu je spodletelo v vlogi očeta.
Znaki depresije so pri moških velikokrat bolj agresivne narave – lahko občuti veliko frustracije, se umika, ne želi skrbeti za otroka, je jezen, impulziven, razdražljive, ne vidi nič pozitivnega, ne uživa v novi vlogi… Očetje, ki se soočajo z depresijo, večkrat posežejo tudi po zlorabi prepovedanih substanc ali alkohola, izvajajo nasilje ali pa partnerici preprečujejo oziroma jo prepričujejo proti dojenju, skupnem spanju… Če opazite, da imate katerega od teh znakov ali pa da jih ima vaš partner, poiščita pomoč. Ne le, da bo lažje njemu, tudi v odnosih ostalih članov družine se bo marsikaj spremenilo, saj depresija pri enem članu vpliva na celotno družinsko dinamiko. Pomagajte si. Poslušajte se. Če čutite, da neki ni tako kot bi moralo biti, to izrazite. Moški sicer res da redkeje poiščejo pomoč kot ženske, sploh pri takih stanjih kot je depresija. In to je tako ravno zaradi tega, ker se njihova čustva ne upošteva, se jih tlači tudi v odrasli dobi in hitro dobijo oznake kot so copata, občutljivec ali pa nasvete kot je: »Bodi moški.« Ampak kdo pa je zares pravi moški? Kdo postavlja ta merila, da so močni, hladni moški edini pravi? Si res tega želimo? Ali si želimo moških, ki si drznejo biti ranljivi, sočutni, ki se počutijo dobro, ko izražajo svoja čustva in se v varnem odnosu odpreti? Zame osebno je to pokazatelj prave moči, poguma. Res pa je, da je za tako ranljivost potrebno vložiti veliko časa, dela v spoznavanje sebe, preseganje vzorcev, ki smo jih prinesli iz lastne družine in občutek varnosti v odnosu. Vedeti pa moramo, da vsak naš korak naprej, korak proti prenosu nekih starih prepričanj, vzorcev, ran. In tako skupaj snujemo novo pot za naše otroke, vnuke, kjer se bo namesto bolečih trenutkov prenašalo odprtost, ljubezen, sočutje, varnost.
