Danes z vami delim anonimno vprašanje na temo ignoriranja in reševanja konfliktov.
Anonimno vprašanje:
“Potrebujem pomoč in sem se odločila, da še jaz poiščem nasvet in mnenje pri vas. Imam partnerja, ki svoje nestrinjanje izraža z ignoriranjem in tišino. Vedno ko naredim kaj, kar mu ni všeč, rečem kaj, kar ga užali, ga zmoti ali pa če le želi uveljaviti neko svojo voljo, ki meni morda ne odgovarja, me enostavno »odreže«. To lahko traja po več dni, mene pa počasi ubija. Hodi mimo mene, ne govori, ne pogleda me, pride, odide, … In to lahko traja in traja. Rada bi se pogovorila, vendar vedno naletim na hlad, odpor in zavračanje. In potem lahko le čakam, da ga mine. Občutki v tem času pa so precej podobni, kot bi se že razšla, le z manjšo intenziteto. Dan, dva še nekako gre, poskusim odmisliti in počnem kaj drugega, potem pa se ti občutki zapuščenosti vsak dan krepijo, začnejo mi vplivati na spanec, zaradi česar je počutje še slabše. Kako naj delujem, da me stvar ne bi tako prizadela ter na kakšen način naj se lotim reševanja konflikta, saj imam občutek, da mu vsak moj poskus le dodatno vliva samozavest in zato še bolj stopnjuje pritisk name. Najbolj me muči, ker tihi dnevi minevajo, nisva pa nič bliže rešitvi, le oddaljujeva se in jaz se vedno slabše počutim. Hvaležna bom za vsak nasvet.”
Odgovor:
Draga anonimna. Ignoriranje, »tiha maša«, je ena od oblik čustvenega nasilja, saj deluje na podoben način kot kaznovanje pri otroku – vas degradira, daje vam občutek, da niste vredni njegove pozornosti, da nimate prav, da je z vami nekaj narobe, da si ne zaslužite imeti svojega mnenja, da vaše mnenje ni pomembno, da bi bilo bolje, če bi kar odnehali. Grozni občutki se prebujajo ob tem, velikokrat lahko vrnejo posameznike direktno v občutke iz svojega otroštva, kjer so bili prezrti, neslišani, ne pomembni.
Ignoriranje je ena bolj bolečih oblik kaznovanja drugega, saj vsebuje vse že zgoraj naštete elemente, ki jih posameznik, ki je ignoriran, doživi, čuti, misli. Zakaj pa se nekdo odloči, da bo ignoriral sebi ljubo osebo? Razlogov za to je lahko več, v večini pa gre za naučeni vzorec vedenja oziroma odziva na konflikte. V osnovi pa gre pri ignoriranju za obrambo – ta, ki ignorira brani sebe pred soočenjem. Vendar se s tem, ko se soočenja tako na vse pretege brani, ničesar ne reši. Kot ste napisali, velikokrat zadovoljstvo v odnosu, občutki varnosti, ipd. padajo z vsakim takim tihim dnem/tednom… In nič čudnega ni, saj naj bi v partnerskem odnosu temeljili na občutkih varnosti, ljubezni, spoštovanja in avtonomnosti. Vsak naj bi bil odgovoren za to, kako se počuti in drugemu bi moral izraziti svoje občutke na spoštljiv način. Pa vendar je to včasih na prvi pogled skoraj nemogoče, saj se nekateri odpiranja branijo in ostajajo v svoji rigidni, naučeni poti, ki pa velikokrat vodi v propad odnosa.
Kar vi lahko tu naredite je, da se najprej v prvi vrsti vprašate zakaj dopuščate tako vedenje partnerja? Za njegovo vedenje nikakor niste odgovorni, pa vendar kaj v vas vam dovoljuje, da se vmes med temi tihimi obdobji ne razjezite, ne izrazite svojih občutkov? Kje ste vi in kje je vaša jeza? Vam je to trpljenje v tišini kako poznano? Se bojite, da če bi izrazili svoje občutke, da bi vas še bolj prizadel, še bolj ignoriral?
Kaj mislite, da bi se zgodilo, če bi v naslednjem takem poskusu ignoriranja, vi poskušali ostati mirni, zbrani in bi mu povedali kaj čutite v tistem trenutku? Ter da takega vedenja ne boste več prenašali, ker vam tega ni treba trpeti in da si želite povezanosti tudi v konfliktu. Če vas ne bo slišal in bo nadaljeval z ignoriranjem, mu v obdobju, ko se bosta pobotala, predlagajte da to težavo rešite z obiskom terapevta. Tam se lahko oba naučita kaj koristnega – on se bo naučil svojo jezo izražati na konstruktiven način, vi pa bosta našla moč in prostor zase v tem odnosu. Saj vas zdaj ob tem strahu pred ignoriranjem tudi v polnosti ne more biti, ker trpite, če pride do kakršnega koli konflikta.
In vsa potlačena jeza se potem prebuja kot slabše spanje, zdravstvene težave, bolečine v trebuhu… Vse to je klic vašega telesa, vaših občutkov po tem, da bi jih slišali in jim dali prostor. Da bi izrazili sebe in svoje misli. Ker si to zaslužite. Ne glede na odziv partnerja na predlog o terapiji pa bi bilo dobro, da si sami poiščete kakšno pomoč. Da dobite nazaj svoj glas, da začutite svoje potrebe in želje. Vse dobro vam želim.
Če ste se našli v zgornjem zapisu, vabljeni na individualno ali partnersko svetovanje.
