Po rojstvu otroka se vsak par sooči z neko mero preizkušenj, ki se lahko pojavijo zaradi utrujenosti, neprespanih noči, težav pri sprejemanju nove vloge ali pa enostavno zaradi nekih naših izkušenj, ki so se z rojstvom otroka prebudile. Kaj torej lahko storimo, da ostanemo povezani tudi po rojstvu otroka?
Če otroka šele pričakujete vam priporočam, da se pred njegovim prihodom iskreno pogovorite o nekaterih pomembnih temah, kot so načini vzgoje, kje bo otrok spal, kako bo partner vključen v skrb za novorojenčka oziroma kako si bosta delila določene obveznosti, bosta imela zmenke, bosta drug drugemu namenila nekaj minut dnevno samo zase, bosta napisala poporodni načrt, kdo vama lahko pomaga, … Ogromno je nekih situacij na katere se lahko izredno dobro pripravita. Pomembno pa je, da sta res iskrena drug do drugega in da izrazita svoje želje, potrebe v zvezi s prihajajočimi spremembami.
Če pa že imata otroka in sta se po njegovem rojstvu pričela izgubljati se mi zdi pomembno, da najprej naredita refleksijo za nazaj. Je res, da sta se začela izgubljati šele po otrokovem prihodu ali so vaju nekatere reči že prej motile in si tega le nista povedala? Kako sta se pred tem lahko zanesla drug na drugega? Sta si pomagala pri vsakodnevnih opravilih in obveznostih? Je bilo delo drugega kdaj samoumevno? Ali pa ste se vi kdaj počutili kot da je drugemu samoumevno, da nekaj storite? To omenjam zato, ker velikokrat smo zaradi utrujenosti bolj občutljivi oziroma nas prej kaj iztiri, ampak velikokrat gre to za stvari, ki so nas motile že pre otrokovim rojstvom in nimajo kaj veliko opraviti s tem. Res pa je, da se z rojstvom otroka in sprejemanjem nove vloge v nas pričenjo prebujati rane, ki jih sami nosimo še iz otroštva. Takrat pa je smiselno, da preverimo pri sebi kaj lahko s tem storimo – najbolje je, da se poleg podpore pri partnerju in okolici, poišče tudi strokovna oblika psihoterapevtske pomoči, kjer dobimo tudi nove vpoglede v preteklost, da jo lahko lažje spustimo in zakorakamo z lahkotnejšimi koraki v prihodnost.
Komunikacija je v partnerskem odnosu zelo pomembna – kot sem že omenila, strmimo k temu, da smo drug z drugim kar se da iskreni pa vendar spoštljivi. Najbolj učinkovita je uporaba tako imenovanih JAZ stavkov – da izhajamo iz sebe, svojih občutkov in ob tem ne žalimo, obsojamo drugega. Npr. Jaz se počutim spregledano, žalostno, kadar med najinim pogovorom gledaš v telefon/računalnik/počneš nekaj drugega. S tem omogočimo drugemu, da začuti nas v tej situaciji, ne pa da se počuti obtoževano. S tem da moramo v odnos vstopati z zavedanjem, da nam bo partner prebudil neke stare izkušnje, rane, vzorce, in bomo zato ob navidez nepomembnih situacijah lahko začutili kot da nas je močno ranil. Z namenom odkrivanja in razumevanja teh povezav med današnjim doživljanjem sveta in izkušnjami iz preteklosti smo v okviru inštituta Ataleya pripravili tudi večdnevno delavnico za starše, kjer bomo postopoma odkrivali kaj je tisto kar se nam prebuja ob našem otroku in kaj se nam prebuja ob partnerju, ter seveda kako vzljubiti svojega notranjega otroka in stopiti v stik s sabo tudi v kriznih, težkih situacijah. Več o delavnici, ki je namenjena tako vam in partnerju, najdete tukaj.
Naslednja pomembna točka je seveda intimnost – del te je tudi primerna, spoštljiva komunikacija in odnos v vsakodnevnem življenju. Poleg neke razumske, kognitivne povezanosti, je seveda pomembno, da se začutimo tudi v našem čustvenem doživljanju sveta in da se odzivamo drug na drugega tudi v tem vidiku. Del intime pa je seveda tudi spolnost, ki je po porodu lahko postavljena na stranski tir, predvsem v prvih mesecih. Zato je takrat idealen čas za odkrivanje novih vidikov drug drugega in novih dimenzij intimnosti.
Velikokrat pa se pari znajdejo tudi v razpotju, ko pride do načina vzgoje. Nekateri težko najdejo skupni jezik, ker imajo sami tako različna mnenja, izkušnje o tem kaj je dobro in kaj deluje. Poleg pogovora na tej fazi lahko zelo pomaga tudi odprtost do učenja oziroma raziskovanja različnih pristopov – tako lahko najdeta neko skupno pot. Sicer pa, če ni večjih razlik v vzgoji (permisivna vs. avtoritarna) lahko skupaj vseeno zelo sinhrono delujemo kljub temu, da se na določene odzive ne odzivamo vedno na podoben način. Predvsem pa je pomembno, da razumemo in spoštujemo pri vzgoji tudi potrebe, razvoj in razumevanje otroka (klik).
In, če omenim še zadnjo in zelo pomembno točko – čas. Čas, čas, čas. Vedno ga je premalo, kajne? Zase, zate, za naju, za otroka… Kaj šele za hobije, obiske, delo, opravila, … Pa veste, da zelo pomaga, če si zavestno, NAČRTNO en dan v tednu vzamemo zase ali pa za zmenek? Tako, da to damo prav na naš urnik? Da si obljubimo, da bomo to obveznost izpolnili tako vestno kot vsako drugo? Seveda, ne iti preko sebe ali otroka – če pride do bolezni, neprespanosti do te mere, da komaj sledite poteku dneva, potem je najboljši načrt vsakič ta, da postavite sebe na prvo mesto in da poskrbite za počitek! Če pa tega ni, pa poskušajta enkrat tedensko, ko je otrok dovolj velik in imata urejeno varstvo, si vzeti kakšno urco, dve le za vaju. Zmenek naj vsakič načrtuje drug, da bosta zares počela stvari, ki si jih oba želita. In ob izbiri drugega bodita odprta in pripravljena – pomislite le, koliko časa je za načrtovanje porabil partner in da je vse to opravljal iz čiste ljubezni do vas. Krasno, kajne?
Ker se bližajo prazniki pa bi dodala še nekaj – UPOČASNITA SE. Naj se vama ne mudi. Namesto norenja po trgovini, iskanja tistega idealnega darila, si raje namenita nekaj česar trgovine ne morejo dati – čas, pozornost in ljubezen drug drugemu (in tudi otroku seveda 🙂 ). Naj postane decembrska tradicija to, da se v tem času še bolj povežete, da pogledate nazaj v leto, ki se počasi poslavlja in proslavite vse male zmage – od prvega uspešnega zmenka do prvih korakov otroka.
