Počutila sem se neverjetno – porodna zgodba

Danes z vami delim porodno zgodbo ene od mamic, ki je pred leti bila del podporne skupine za mamice. Že takrat sva se dogovorili, da se ob naslednji nosečnosti slišiva in res je bilo tako 🙂 Kako lepo je, ko priprava na porod poteka v popolnoma sproščenem vzdušju in ko prav začutiš, veš, da bo tokrat Ženska stopila v stik s svojo porodno močjo. No, pa kaj jaz pišem, preberite si kaj je zapisala ona…

Za drugi porod sem imela tri glavne želje:

• da bo partner kljub C*vid okoliščinam ves čas z mano. Imela sva načrt, da bova čimdlje doma predihovala popadke, in šla v porodnišnico “samo rodit”,
• da bi – če bom le zmogla – rodila naravno, brez protibolečinskih sredstev in brez poškodb in
• da bi hčerko takoj po iztisu prejela h sebi – koža na kožo
  

V sredo, 3.3, 8 dni pred PDP sem preživela en čudovit dan na sončku, s prijateljico, skočila se do najljubše pekarne, knjižnice, … Tako lep dan je bil, da sem celo preskočila popoldanski počitek. Popoldne me je mama ponovno klicala in spraševala, če je dojenček že kaj nestrpen, kdaj pride itd. (op. prvi otrok je bil rojen 16 dni pred rokom in za drugega smo nekako vsi bili pripravljeni toliko prej. Sem pa bila v petek, nekaj dni pred porodom, na ginekološkem pregledu se čisto zaprta in “trda”). Ker me je s vprašanji mama samo znervirala, sem ji rekla, naj ne bodo vsi sitni in naj ne priganjajo otročka se preden se rodi, da je še en teden časa do PDP, …

Celo popoldne sem nato hodila večkrat na blato, ampak sem za to nekako okrivila kofeinsko kavico, ki sem si jo privoščila s prijateljico, po dolgem času. Zvečer pa sem bila sumljivo čisto brez apetita 🤷‍♀️. Ampak se nisem pretirano ubadala s tem in zaspala kmalu po uspavanju sina, ob 21. uri.

Ob 23. uri me zbudijo zelo močni krči. Ker sem že od 4 meseca nosečnosti imela vsakodnevno otrdevanje trebuha, nisem hotela biti pretirano navdušena. Nekako sem okrivila “prebavne težave”, šla na wc in poskušala nazaj zaspat. Ampak krči so se ponavljali na 5-10 min in za razliko od prejšnjih sem jih čutila veliko bolj v območju nožnice in presredka/zadnjika in veliko manj po trebuhu. Možu in sestri, ki se je malo prej začasno preselila h nam, da bi lahko pazila na sina, ko bova šla z možem “rodit”, sem šla povedat, da je najbrž to to.

Z možem sva nato kakšno uro skupaj predihovala popadke, imela sva aplikacijo za beleženje popadkov, ampak kar nisem mogla verjet, da so ze na 5min in tako intenzivni. Vsak popadek mi je mož masiral križ, sprobala sva tudi masažo s trakom, veliko sem sedela na žogi, bila na vseh štirih, na tleh s koleni in naslonjena na posteljo, stala in naslonjena s hrbtom na mizo, … zibala medenico, hodila, … si v sebi ponavljala vizualizacije in afirmacije.

Ob polnoči sem možu rekla, da grem pod zelo dolg tuš, on pa naj si tačas končno (!) lepo prosim pogleda eno 20 minutno predavanje o vlogi partnerja pri porodu, za katerega sem si res želela, da ga pogleda in zdaj je bil RES the last minute. Pod tušem sem nekaj časa stala, potem pa sem se usedla na lesen stol, ki smo ga oblekli v plasticne vrečke in tako sem slabe pol ure pod tušem predihovala popadke. Topla voda po hrbtu in na križ ob vsakem popadku je delala cudeže.

Po končanem tušu so bili popadki že tako intenzivni in pogosti (na 3min) da sem se zavedala, da bo treba kmalu spakirat v porodnišnico. Okrog 00.30 ure sem začutila odtek plodovnice, ki pa je bil v primerjavi s prvim porodom zelo blag oz. se je manj “ulilo”. Po eni strani sem se bala, da bova “prezgodnja”, ker kar nisem mogla verjet, da se vse skupaj odvija tako hitro, in sem se bala, da bi morala biti tam sama, po drugi strani pa ko sem pri naslednjem popadku začutila, kako se mi razmikajo kosti v medenici 🦴, sem vedla, da ni več heca. Mož je bil presrečen, da greva, ker je tudi on že videl, da je skrajni čas. Spila sem še kozarec mleka in pojedla pol brownieja, se poslovila od sestre in nato: popadek pred vhodnimi vrati, popadek pred avtom, popadek po poti do porodnisnice živimo 700 m stran od porodnišnice) in popadek pred porodnišnico ob 1.00 uri zjutraj.

Tam grem noter, izpolnim papirje (vmes popadek), partner mora žal ostati zunaj. Prijazna sprejemna babica takoj vidi, da gre zares in me na hitro pogleda (med dvema popadkoma); vidi da sem že 6-7cm odprta 🥳 in da je ustje lepo tanko in mehko, kar me je zelo opogumilo in razveselilo🔝. Rekla je, da grem takoj v porodno in da bo partner lahko takoj zraven.

Posluša se otročkove utripe, vse ok. Sem pa tudi jaz ves čas čutila, da je vse ok. Mi pomaga se slečt, vpraša, če me peljejo na vozičku ampak rečem, da bom raje hodila, ker mi je v resnici ful ustrezalo. Po poti rečem zelo prijazni in mladi babici, da sem hodila na blato celo popoldne in večer in da ne rabim klistirja, pa se mi nasmehne in reče da nimamo časa zanj.

Vpraša me, če me že kaj tišči navzdol, rečem da ja, ker me je že od odhoda od doma dalje. Prispemo v porodno, tam čaka druga babica, enako zelo mlada (meni sta obe zgledale 25 let stare, ne pretiravam), in reče da moramo posnet CTG, ker mi je odtekla voda in da naj se uležem. Tu se mi stemni pred očmi ker RES nisem hotela ležat, ker sem od prvega poroda vedla, da me v tej pozi popadki 100x bolj bolijo kot v drugih. Predlagam sede, pa pravi da ni to ok za moje ustje in se potem le uležem na bok, popadki grozljivo bolijo, malenkost pomaga, da mi babica dvigne zgornjo nogo pri vsakem popadku ampak nič v primerjavi s tem, kako sem jih uspešno in mirno predihovala v prejšnjih pozicijah. Vmes sprašujem, kje je mož, očitno je tu prislo do zmede, ker naj bi ga jaz poklicala, ne oni 🤦‍♀️ Ga pokličem in kmalu pride, ura je 1.30 (ta čas je moral čakati zunaj na mrazu).

Ker me na boku popadki grozljivo bolijo po prb. 5 popadku na boku in zvijanja od bolečine rečem, da preprosto tako nemorem več in se obrnem na vse 4, mož mi vzdigne naslon postelje, da sem v prb. isti pozi kot doma. Vprašajo me, ali želim kaj proti bolečinam, pa odgovorim, da ne rabim čisto nič, samo naj me ne silijo ležat! Popadke naslonjena na naslon z rokami in na kolenih uspešno predihujem, so pa res vedno bolj močnejši, zelo mi pomaga, da krožim z medenico + afirmacije in vizualizacije kot že ves čas prej. Slišim, kako pride v sobo še ena, starejša babica. Tej mlajša razlaga vsa presenečena in malo zgrožena? , kako sem vmes se kar obrnila na vse 4, pa ji starejsa reče, da to sploh ni problem (ves čas imam se vedno priklopljen CTG).

Popadki postajajo res res intenzivni, ni več skoraj premora med njimi. Zelo sem naglas dihala, opozorile so me, da premalo časa vdihujem in preveč izdihujem, in so imele prav… Popravim in je boljše. Prosim za dušikovo masko, in zadnje tri popadke pred iztisom prediham z masko, kar mi zelo pomaga. Pravim, da me RES ful tišči dol, da bi zdaj rada rodila.

Starejša babica rece OK, ampak prej vas moramo pregledati, če ste ze za potiskat, za to se pa morate uležt. Se uležem na hrbet, me pregledajo, rečejo, da lahko potiskam; starejša babica mi reče, naj se primem pod noge, jih dam čimbolj narazen, in potiskam. Vprasam jo, če ne bi bil lažji iztis na boku, mi prijazno svetuje naj najprej poskusim tako. Res poskusim in nekako gre. Občutek je sicer tak, kot da se bom razpočila, ampak še en popadek gre mimo in pravijo, da se glavica že vidi.

Poskusim se “tam spodaj” čimbolj sprostit, pri dihanju izdihujem zrak s pihanjem, pa pravijo, da se ne premakne nikamor in da naj poskusim fajn zajeti sapo in fajn pritisnit. Pritisnem in res je glavica zunaj, skoraj vsa bolečina in napetost se pri tem sprosti. Nato reče babica, počakajte med pavzo in še en popadek pritisnite in bo konec. To me ZELO opogumi, ker na tej točki sem že zelo utrujena. Rečem, kaj pa če ni pavze? Se nasmehne in odgovori “Ja potem pa pritisnite.” Pritisnem še enkrat (za občutek – res pritisneš, kot da moraš ful na blato) in čutim, da je najina punčka cela zunaj.

Ura je 2.03 – 3 ure je minilo od prvih popadkov.

Tako kot sva želela, mi jo mlajša babica takoj prinesla na prsi. Občutek je neverjeten, tako topla, tako majhna in tako moja oba sva presrečna 🥰. Po prenehanju utripanja popkovnice, jo partner prereže in nato sledi tehtanje, verniksa ne obrišejo. Medtem porodim še posteljico. Zelo me je skrbelo, da sem se kaj poškodovala pri iztisu, ker sem ležala na hrbtu, pa pravijo, da se nisem čisto nič 🥳

Zahvalim se vsem trem babicam pa ena reče: “Gospa, saj ste vse sama tako hitro zrihtala.”

Nato naju pustijo se tri ure same. Hčerka se pol ure po porodu že priklopi na levo dojko in se zelo dolgo doji 🥰 Te tri ure se mi je maternica tako intenzivno in boleče krčila, da mi je partner vsak krč masiral križ kot med popadki. Po treh urah se ob 5. uri zjutraj ločimo, odideva na oddelek, kjer ostaneva se dve noči. Cel prvi dan sem tako vznemirjena in srečna, da nisem mogla nič spati. Uresničile so se mi vse želje za svoj drugi porod, počutila sem se neverjetno! Najina P, 4.3.2021. 50cm in 3390g, obseg glavice 35,5cm.

. .

Predavanje, ki je omenjeno v zgodbi je del Šole za starše, kjer dobijo tudi partnerji en svoj delček predavanj, da lahko še bolj podprejo žensko med porodom.