Ta zgodba, ki je pred vami, nosi močno sporočilo. In sicer to kaj se lahko zgodi, če se porod sproži, ko še otrok in mama nista pripravljena na to. Nosi sporočilo kako pomembna je podpora partnerja in dejstvo, da z nekom lahko govorite o svoji porodni izkušnji, če le ta ni šla po načrtu. Pa saj redko katera gre. Namen zgodbe definitivno ni, da bi se strašilo koga ali pa koga obsojalo. Namen je, da se deli vse zgodbe. Ker je vsaka pomembna. Ker ni ene porodne zgodbe, ki bi bila neprimerna za delit. Zakaj? Ker je prav, da imajo ženske možnost deliti z drugimi (če tudi le anonimno in preko spleta) svoje izkušnje, da so v njih slišane in da jih podpremo. Zato HVALA, hvala za vsako zgodbo, ki prileti v mojo smer. Hvala, ker se tudi preko njih veliko naučim.
Zaradi zastoja v rasti so mi na vsak način želeli sprožiti porod, kljub temu, da je bilo dovolj plodovnice in tudi pretoki so bili odlični, dogajalo se pa ni še nič. Obdržali so me v porodnišnici in dobila 2x tabletke, pri vaginalnih pregledih me je zaradi razkužila na rokavicah spodaj vse peklo in le-ti niso bili nič kaj prijetni.
Zvečer ob pol enajstih mi je odtekla voda, dobila sem svoje močne popadke, (bila sem kar presenečena nad čutenjem te bolečine). Ko sem na oddelku povedala, da mi je voda odtekla je bil medicinski brat čist paničen in zdravnika prpričeval, da moram v porodno. Odprta sem bila 4 cm.
V porodni sem bila priklopljena na ctg, ležanje na hrbtu, boku, na vseh štirih in predihavala popadke. Prispel je partner in tudi zraven sem imela babico praktikantko, oba sta bila v veliko pomoč. Odpirala sem se zelo počasi 1cm na 1 uro. Popadki so se stopnjevali. Vendar se naš fantič ni spuščal, glavico pa so tipali in videli. Kar naenkrat mu je padel pulz (bila je polna soba babic, zdravnikov, anasteziologov), dali so mi kisik in ko se je vse normaliziralo smo zopet zadihali. Vendar se je vse kmalu ponovilo, padanje pulza, kisik in kar naenkrat so rekli, da naj začnem pritiskat. Sploh nisem bila pripravljena na to, nisem čutila, da bi bilo potrebno pritiskat.
Pri prvem popadku pritiskam, bile so tri babice okrog mene, ena za hrbton drugi dve na vsaki strani. Pogledajo, če se je mišek kaj premaknil, vendar se ni niti za milimeter. Ob ponovnem popadku pritiskanje na polno. Bil je enak rezultat in zopet je padel pulz. Kar naenkrat totalna panika in rečejo: “Gospa urgentni cr, podpišite papirje.” Da ne govorim, da v tistem trenutku nič nisem videla in še moči so mi vse pošle. Pripeljali so železno mizo, rekli naj se slečem. Tisto prepoteno srajčko nisem mogla sama slečt, in samo hvala mojemu partnerju, da mi je pomagal. Tresla sem se od izčrpanosti.
V operacijski sem še slišala zdravnikov glas: “Anasteziolog koliko bo potrebno anastezije?” in nato potrditev, “Porodničarji ste pripravljeni?” in nato me je zmanjkalo. Zbudila sem se na intenzivnem oddelku, priklopljena na aparate, ki so skoz piskali, ker sem imela premalo kiska in nizek pulz in nisem se mogla spomniti ničesar. Bila sem v strahu kako je z mojim pikcem.
Vso zgodbo sva nato s partnerjem skupaj predelala. Z našim fantičom je bilo vse ok rodil se je ob 9.09, teža 2560 g in dolg 46 cm, zdrav in s partnerjem sta bila skupaj celi dve uri po porodu v eni od prostih porodnih sob. Ob treh sem ga pa dobila v naročje
Bilo je toliko čustev od negativnih do pozitivnih, mogla sem predelat celo zgodbo večkrat, nisem bila pripravljena na cr, vendar sem hvaležna, da smo dobili zdravega fantka. Na koncu je bil razlog, da je bila glavice obrnjena z obrazkom naprej (radoveden fantič je želel gledat kam gre).
Želim in upam, da bo naslednji porod vaginalen, vendar pri umetno sproženem porodu, ko ne otrok in ne mama nista še pripravljena na porod se mi zdi dokaj neverjetno.
Ne vem, če je zgodba ravno za objavo, ker je dolga, ampak meni je lažje, če je še kdaj komu povem. Hvala.
Če bi tudi ti želela deliti svojo zgodbo z nami, mi jo pošlji na info.ataleya@gmail.com.