Babiški utrinki

Prepusti se toku, ki je drugačen od tvojih pričakovanj

Oh, če bi preštela kolikokrat so me ljudje želeli prepričati da imam preveč različnih storitev. In kolikokrat sem kakšno od mojih storitev dala na stran samo zato, da ne bi bila preveč. In velikokrat so ljudje rekli “Kdaj si boš pa našla pravo službo?”

Ta stavek je bil še posebej boleč. Ja, sama sebe sem omejevala zaradi tega, ker sem želela imeti ustrezno znanje o vsem česar sem se lotila in je zato trajalo dlje časa, da sem zaključila vse fakultete, tečaje, izpopolnjevanja, ipd. In še kar se učim.

Zakaj? Ker vem, da nikoli ni preveč. Ne moreš imeti preveč znanja, dobrih ljudi v svoji bližini ali pa preveč motivacije.

Veš, česa pa imaš lahko preveč?

Prepričanj. Stavkov drugih, ki še leta po tem, ko so ti jih namenili odzvanjajo v tvojih mislih toliko časa in tolikokrat, da misliš, da so tvoji. “Nikoli ne boš dovolj dobra.”

“Kdo bi te jemal resno?”

“Pa kaj kompliciraš, danes narediš en šnelkurs tečaj, imaš dobro promocijo in prideš lahko dlje kot boš ti kadarkoli prišla z izobrazbo.”

“Ful mi je všeč to kar delaš, ampak zakaj bi plačevala za nekaj kar lahko dobim preko zavarovalnice? Raje pojdi nazaj v zdravstvo.”

Stavki, ki so bili z menoj zadnja leta. V najtežjih trenutkih so se prebudili in mi žugali: “Vidiš, na vse to so te opozorili. Če ne bi rinila na svoje, če bi le še malo potrpela, bi se zdaj kopala v denarju…”

Ja, sredi epidemije pustiti službo v zdravstvu ni nekaj kar sem mislila, da bom upala storiti. Sploh ob vseh teh dodatkih.

Pa sem mogla. Ni mi dalo miru. Denar ni bil pomemben. Kje je svoboda? Kje je čas za pacientke? Kje je sočutje? Nasmeh? Lepa beseda? Nasvet, ki upošteva njene želje? Kje sem jaz v sistemu, ki je bolj rigiden od zarjavelega kolesa? Res želim riniti naprej to kolo kljub temu, da vidno razpada?

Je to res moja pot?

Danes si drznem to deliti z vami. Bilo je naporno. Res naporno. Da sem lahko šla ven iz sistema, iz programa na katerega so me navajali leta in leta sem morala narediti korak v neznano. Morala sem začeti poslušati svojo intuicijo in nazaj najti zaupanje v sebe.

Zelo dobro so ujeli naziv “samostojna podjetnica” – res moraš biti samostojna. Pa ne na način “vse zmorem sama”, ampak v kontekstu “verjamem, da zmorem tudi sama”.

Verjetni moraš. Zaupati in čutiti. Tudi, ko je najbolj črno. Tudi, ko nimaš več jasnih misli o prihodnosti in se ti načrt za načrtom sesuva. Verjemi, da je tudi v temi luč. Da se tam rodi.

Prepusti se toku, ki je drugačen od tvojih pričakovanj.

Ja, veliko besed, misli, nasvetov so mi podelili. Danes lahko rečem samo hvala. Ker z vsako od teh besed, sem se morala soočiti s svojim strahom, dvomom, prepričanji.

In ja, danes sem ponosna. Na dosežke, na nazive, na priznanja, nase. Ni me več sram napisati vseh nazivov v vrstico za mojim imenom, ker vem kako težko sem garala, da sem jih pridobila. Ni me več sram reči, da to kar delam jaz, ne dela nobena druga. Ni me strah, da me ljudje ne bi razumeli ali da bi bili zmedeni, ker počnem toliko stvari.

To sem jaz. Zanima me vse znano in neznano, odkrito in skrito. Rada se učim in rada opazujem – naravo, ljudi, obdobja leta, luno, sonce. Rada berem, raziskujem, spoznavam, delam napake in rastem. Rada sem jaz. Ker – kako naj stojim vam ob strani, če si sama ne upam biti to kar sem?

Lep dan vam želim in če začutite, da bi tudi vi želeli podporo na vaši poti, me najdete na info.ataleya@gmail.com.

Leave a Reply