Vsaka zgodba nosi svoj pomen, vsaka ženska svojo moč. Več sploh ne bom dopisala 🙂 Uživajte v prebiranju. 😉
Moja porodna zgodba. V soboto sem se kot vsak dan zbudila s hčerko. Mož je šel v službo. Medve pozajtrkovali, skuhali in šli na sprehod. Malo bolj utrujena in z rahlim trebuhobolom sva se vrnili domov in pojedli kosilo. Okoli enih sva se odpeljali na 15 minutno vožnjo do jezera nahraniti labode. Že v avtu mi je bilo čudno v trebuhu a nič posebnega.
Na jezeru se sprehajava in jaz moram nujno na veliko potrebo. To ni običajno zame saj to opravim vedno le zjutraj. Zraven začutim rahle krče, ki so se začeli na vedno manjše razmike stopnjevati. Prvič sem pomislila na lažne popadke. Ura je bila dve. S hčerko sva se sprehajali in začela sem gledati na uro in popadki so postali redni na tri minute. Postalo me je strah ura je bila pol tri nakar sem klicala svojo babico s katero sva bili dogovorjeni za porod pri mojih starših v Mariboru doma. Vse sem ji povedala in rekla, če lahko pride pome, ker imam že redne popadke in sem sama, doma nobenega, mož do treh v službi. Rekla je, da se takoj odpravi od doma in bo čez uro pri meni doma.
Medve ob nekaj do tri s hčerko v avto in domov. Stala sem nekajkrat, da je minil popadek in vmes hitro peljala domov. Peljala sem na boku, sedet nisem več mogla pogledala sem dol in videla sem kri med nogami. Vmes poklicala moža, ki je prihitel domov iz službe. Komaj sem se priplazila do spalnice. Ura je bila štiri. Uboga hči je gledala zraven moje popadke saj jo nisva imela kam dati, ker tašče ni bilo doma.
Hvala bogu je potem hitro prišla in je prevzela hči. Medtem je mož klical mojo babico in ugotovil, da je obtičala v prometnem zastoju, ker je ravno bil črni petek nakupov povsod. Jaz pa ležala na postelji s popadki in mi odteče vsa voda. Mož klice veš paničen rešilca, ki se takoj odpravi na pot. Medtem jaz dobim močan občutek za potiskanje. Zberem zadnje moči in se postavim na vse štiri. Potisnem ob popadku in ven pogleda ena nogica. Imela sem medenično vstavo.
Mož me prosi naj počakam, a seveda, ko je tako daleč, ne moreš počakati. Naslednji popadek je bil sin že do ramen zunaj potem pa se rokice in nazadnje glavica do noska. Mož kliče še enkrat babico, ki mu reče naj samo rahlo potegne za telo otroka in jaz naj še zadnjič potisnem. In res, otroček zleze ven in zajoka. Ura je bila 16.45, posteljica se je pa ob 17.05 sama porodila. Mož me pokrije skupaj s sinom in deset minut zatem pride reševalec ves začuden, da sem že rodila. Odpeljejo naju v poporodnišnico Celje in naju pregledajo. Z obema vse vredu in jaz nič raztrgana, na veliko začudenje osebja, saj je sin bil v medenični vstavi. Podpišem in gremo domov k hčeri, kjer smo se cartali prvič kot štiričlanska družina.
