V naši naravi je, da si želimo odnosov, povezanosti, bližine z drugim, intimne povezanosti, ljubezni, stika, dotika,… In če so nam starši v našem otroštvu izpolnili te potrebe v večji meri oziroma so se dovolj dobro uglasili na nas, nas slišali v teh željah, hrepenenjih potem nas v odrasli dobi ni strah, da bi bili ob drugem ranljivi. Da bi odprli svoje srce in zaupali. Zakaj ne? Ker vemo, da je svet varen, da so tam zunaj ljudje, ki nam želijo dobro. Ker vemo, v sebi imamo zapisano to, da so odnosi lahko prijetni in izpopolnjujoči.
Kaj pa, če take izkušnje nimamo?
John Bowbly je pred štirimi desetletji razvil teorijo, ki je spremenila pogled na otroke, starševstvo, partnerstvo, ljubezen. Verjetno se takrat niti zavedal ni kako pomembno delo je opravil. Vendar smo mu danes lahko hvaležni za marsikaj. Bowbly je razvil teorijo navezanosti, kjer je opisoval varno in nevarno navezanost. Kasneje pa je Mary Ainsworth dodala še »podtipe« nevarnih vrst navezanosti.
Danes bom na kratko pisala o tem, kako oblike anksiozno-ambivalentna ter izogibajoča oblika navezanosti v otroštvu vplivajo na to kako vstopamo v intimne odnose.
Odrasli z anksiozno-ambivalentno obliko navezanosti so velikokrat vznemirjeni oziroma v sebi čutijo strah pred tem, da jih bi partner zapustil ali pa da jih nima zares rad. Zaradi preteklih izkušenj imajo tako visoka pričakovanja, predvsem ko pride do intime, bližine – partner se zato na drugi strani lahko počuti ogroženo (velikokrat se združijo skupaj s partnerjem, ki ima izogibajočo obliko navezanosti). Tako je oseba nenehno v strahu in lahko tudi preverja partnerja, mu ne zaupa, je negotova in vstopa v odnose, ki so povečini površinski. Želijo si povezanosti, vendar se je hkrati bojijo. Ti odrasli so v otroštvu imeli starše (najpogosteje se otrok naprej naveže na mamo), ki so bili nepredvidljivi. To pomeni, da je npr. mama enkrat bila neodzivna na otrokove potrebe, čustva, spet drugič pa je bila pretirano vsiljiva, zaščitniška. Največkrat se mame teh otrok najbolj vmešajo takrat, ko otrok potrebuje svobodo in so hladne ali pa kaznujejo otroka z ignoriranjem, ko jih potrebuje. V vsej tej zmedi torej otrok in kasneje odrasli v sebi nosi zmedo, kaos – želi si bližine, vendar ne ve kaj točno bo sledilo. In ta negotovost v njem prebuja strah, da bo ponovno kaznovan, ker je zaupal, ker se je odprl.
Odrasli z izogibajočo obliko navezanostjo pa so največkrat radi sami. Namreč ne počutijo se varno, če jim je drugi preblizu oziroma če čutijo, da jih nekdo ogroža. Lahko se v odnosu z drugimi tudi zelo težko sprostijo, so nezaupljivi, ob poglobitvi odnosa bi najraje zbežali – in to tudi storijo. Starši teh posameznikov so v otroštvu bili v odnosu do otroka precej neodzivni. Velikokrat so tako npr. uporabljali metodo izjokavanja ali pa so čustva oziroma izražanje čustev (npr. jok) sramotili, kaznovali. Tako je otrok dobil sporočilo, da mu drugi ne stojijo ob strani, ko je težko. Da mora v sebi zadržati občutja, ki niso prijetna oziroma celo neprimerna. Ko se mu drugi približa, lahko v njem to sproži močno reakcijo, prebudi strah, da bo ponovno ranjen. Namreč nekoč je že zaupal, bil odprt, in bil neslišan, spregledal, kaznovan. Zato se zdaj, zato da se zaščiti, raje ne spusti v globoke odnose.
Obe obliki nevarni navezanosti torej v sebi nosita globoko zapisan strah pred bližino. Vendar ne glede na pretekle izkušnje, lahko najdemo pot, da stopimo ta strah. Da najdemo v sebi varnost, da premoremo ranljivost in k sebi spustimo ljubezen.
Ravno zaradi pogostosti tovrstnih plesov v partnerskih odnosih – ko si želimo bližine in istočasno naredimo vse, da nam drugi ne pride preveč blizu – sva z Ano Grbec ustvarili program za partnersko rast, ki vama bo pomagal vsaj malo zmehčati ta strah, najti povezanost na vama varen način. Več si o mojstrskem programu ‘NAJINI TRENUTKI BLIŽINE’ lahko prebereta tukaj.
Če pa čutita, da so vajine rane zares globoke in da potrebujeta strokovno pomoč ena na ena, pa vsekakor priporočam, da poiščeta ustrezno psihoterapevtsko pomoč.
