Anonimno vprašanje:
Pozdravljena. Postavila bi anonimno vprašanje in prosila vaš odgovor. Imam dva sina, 8 in 4 leta. Velike izzive imamo z 8 letnikom. Od malega je imel izzive z upoštevanjem navodil, ni se želel oblečt, zvečer ne umivati. Ni se sam igral, vedno iskal pozornost, vodstvo. Ne počuti se varno biti v sobi sam čez dan ali zvečer. Notranje je zelo nemiren, ima majnše tike od malega. Po rojstvu bratca se je vse stopnjevalo. Do njega čuti ljubosumje, tekmovalnost, jezo, sovražnost. V zunanjem svetu je zelo nežen, sramežljiv, prijazen, igriv. Znotraj o sebi nima lepega mnenja, da ima grd obraz pravi. Ob grajanju se zdira, kriči. Najraje gleda tv ali igrice na telefonu. Ko tega ni pravi da mu je dolgčas. V igri se ne zamoti dolgo. Najraje se z bratcem igra suvanje, prerivanje. Voden šport ga ne zanima. Če igrata nogomet mu ne bo podal žoge, ne bo popustil. Vedno je igra na nadmoč. Če se igrata trgovino, je vedno prodajalec. Ne popusti v nobeni vlogi. Ne želi ga pri igri ko je zraven drug otrok. Ne zna obrniti negativnih vzorcev, deluje kot da se jih ne zaveda. Vedno ga pohvalimo se pogovarjamo kako se imamo lepo, če smo prijazni. Ko je po odvzemu tv in igric brez kreganja. Vedno ima občutek da mu nekaj manjka, da mora imeti nek plan kaj bo lahko počel, da mu ne bo dolgčas. Ko delamo nekaj lepega oz.njemu po godu, bo nekaj našel da ni ok. To je to. Upam da sem vam lahko predstavila sliko, kot jo vidim jaz.
______
Moj odgovor:
Draga anonimna. Najprej bi se tudi vam zahvalila za vaše vprašanje in pripravljenost deliti svojo izkušnjo z nami.
Mislim, da je vaš sin »zgolj« v neki čustveni stiski. Ko je dobil mlajšega bratca, je bil star dve leti, torej je bil še vedno zelo navezan na vas. In, ker vem kako naporno je ob malčku in novorojenčku, takrat se otroci hitro počutijo malo odrinjene, saj starša ne zmoreta nuditi pozornosti obema v takšni meri kot bi si to želela. Ker pa je bil toliko manjši, je to lahko toliko bolj ponotranjil. To ne pomeni, da ste karkoli naredili narobe, sploh ne. Samo mali otroci ne razmišljajo na enak način kot mi ali pa kot malo starejši otroci in toliko bolj intenzivno doživljajo spremembe sploh pa, če so bili na mamo zelo navezani (kar v večini otroci so). Predlagam vam, da si preberete kaj na temo navezanosti ter čustvenega razvoja otroka.
Kaj lahko storite?
Svetujem vam, da si v prvi vrsti vzamete nekaj časa samo zanj. Skupaj izberita dejavnost, če se ne bo mogel odločiti, jo izberite vi. Ko bosta sama, ko bo čas primeren oziroma ko se bo dovolj sprostil in počutil varno (boste začutili kdaj), ga povprašajte kaj se dogaja. Otroci imajo lahko pri osmih letih že kar konkretne težave – v šoli, v odnosih s prijatelji ali pa z občutki nesprejetosti oziroma tega, da so ne-vidni. To, da ne zmore oziroma se ne počuti dobro, varno, če mora biti sam v sobi, je lahko znak tudi česa drugega. Če se je to pojavilo pred kratkim, bi vam svetovala, da ga res zelo na nežno, sočutno, vprašate če se je kaj zgodilo in bodite odprti, potrpežljivi z njim, če vam ne bo želel povedati. Dajte mu vedeti, da se vam lahko zaupa, o vsem. V to seveda nujno vključite tudi očeta. Oče je tisti, ki se bo z njim lahko povezal na drugačen način, mogoče ga lahko povabi na kakšno športno dejavnost, skakanje, plezanje ali pa skupaj odigrata kakšno igrico. Poskušajta vstopiti v njegov svet in spoznati kaj se tam dogaja in kako se počuti. Včasih tudi starejšim otrokom zelo pomaga, da se pogovorimo z njimi o čustvih, zakaj so vsa čustva normalna in sprejemljiva, zakaj jeza/žalost/strah niso slaba čustva in pred čim nas branijo oz. za kaj nas motivirajo.
Igra moči, tekmovalnosti je pri fantih popolnoma normalna in v bistvu je celo del razvoja, saj jih v to vedenje vodi testosteron. Fantje so radi prvi, najboljši, se kregajo, suvajo, ruvajo… Medtem ko se punčke na drugi strani v večini ne želijo prepirati, želijo vsem ugoditi in se zato velikokrat pomanjšajo, skrijejo svoja čustva. In zato se tudi npr. punčke ne želijo igrati s fanti preveč oziroma se po določenem času umaknejo, ker so fantje za njih enostavno preveč.
To dvojnost – kakšen je doma in kakšen je zunaj, je lahko pokazatelj:
- da se drugje ne počuti varno in raje sodeluje, ker ne upa izstopati, saj s tem nima dobrih izkušenj. Zato cel dan v sebi tlači čustva in doma izbruhnejo na plano, ker se končno lahko sprosti. To je nekako tako kot v službi – tam se ni ravno varno metati po tleh, jeziti in biti pretirano tekmovalen, kajne? Lahko pa gre za to, da
- ga ob prihodu domov in ob stiku z bratcem prevzamejo čustva, ki jih sam ne zmore prenesti oziroma se počuti odveč, mogoče celo neljubljeno in ta čustva potrem projicira tudi nase in na svojo samopodobo.
Poglejte tudi vase…
Zavedam se, da je pri dveh otrocih, sploh fantih, včasih kot med dvema ognjema. In na vas je, da izbirate stran. Vsaj tak imate občutek. Predvsem starši velikokrat branimo mlajšega otroka, če tudi mogoče ni za neko dejanje odgovoren starejši. »Bi moral vedeti bolje,… Lahko bi mu pomagal,…«. To so stavki, ki smo jih tudi sami velikokrat slišali v svojem otroštvu, če smo imeli mlajše sorojence. Predvsem je pomembno, da ne prevzamete vloge sodnika. Seveda so situacije, ko je potrebno stopiti vmes in igro/dejavnost prekiniti, da preprečimo poškodbo ali kaj podobnega. Vendar vsakič ne rabimo stati vmes in nadzirati njihove igre in jih voditi.
Mogoče bi bilo smiselno tudi, da pogledate pri sebi, zakaj vas moti ta tekmovalnost? Ste se morali tudi vi, tako kot vaš sin, na videz boriti za svoje mesto? Ste se počutili odrinjeno in vse te občutke v sebi potlačili, jih usmerili vase?
Potem pa je tu še kaznovanje oziroma uporaba različnih vzgojnih ukrepov. Ker sama izhajam in srčno verjamem v sočutno starševstvo, se mi zdi bolj kot kazen primerno vzpostavljanje ponovnega stika. Otroci, ki hrepenijo po naši pozornosti, bodo počeli vse tisto, kar nas najbolj spravlja ob živce vse zavoljo tega, da dobijo odziv. Torej odvzem igric in tv-ja na dolgi rok ni vzgojno, ker s tem nič ne popravimo, le odvzamemo otroku neko stvar h kateri se zateka. Je pa vseeno smiselno omejiti ta čas pred ekrani, saj ne delujejo dobro na otroka, na razvoj, na čustvovanje,… Ampak ne omejiti zaradi vedenja, ampak zaradi skrbi za otroka in za njegov razvoj. In to je treba tudi otroku jasno povedati, zakaj smo omejili.
Vsi otroci potrebujejo usmeritev, je pa res, da je nekateri že v samem bistvu potrebujejo več. Ampak istočasno, si otroci želijo samostojnosti. Zato starševstvo nekaj let po rojstvu postane tako zapletena reč. Priporočam pa tudi, da si preberete knjigi Vzgoja brez drame ter Celostni razvoj otroških možganov (Daniel J. Siegel) in seveda obvezno katerokoli od Jesperja Juula, začnete lahko kar s knjigo Kompetentni otrok.
Še misel za vse, ki ste se prebili skozi ta zapis 🙂
V naši družbi še vedno velja mišljenje, da moramo »popraviti« otroka, ker se napačno vede. Zato želim res poudariti dejstvo, da največje premike v otroku (njegovem vedenju, samopodobi, čustvovanju,…) lahko dosežemo tako, da mi pogledamo vase. Ker velikokrat zaradi svojih ran, prepričanj, ne zmoremo videti otroka in njegovega sveta. In to velja za vse nas, ne zgolj za anonimno. Ko se otrok ne zmore pomiriti, ne more zaspati, ima en izpad za drugim… takrat se vedno vprašajte, kaj lahko VI storite, da bo njemu lažje. Seveda, nismo vedno za vse odgovorni mi, ampak če otroku ponudimo varno zavetje, sočuten pogled ali zgolj toplo besedo, ko jo potrebuje, mu lahko omilimo stisko v kateri se je znašel in tako pomirimo (če tudi samo malo) njegov čustveni vihar.
