Vloga sodnika je ena najbolj napornih vlog kar jih je. Utrujajoča je tako za starše kot za otroke. In pogosto tudi izhaja iz utrujenosti, slabega počutja ali nekih neprijetnih čustvenih stanj. Zato bodite nežni do sebe, ko prebirate spodnji zapis. Če čutite, da potrebujete le odmor od starševstva, da bi se lažje soočali z otroško igrivostjo in vzgojnimi izzivi, potem si to privoščite. V prvi vrsti je res pomembno to, da je starš sam s seboj in v sebi pomirjen, zadovoljen.
Vloga sodnika
Poznate to zgodbo. Pridete domov in otroka že skačeta na okoli, vas ne poslušata in vi samo še čakate, da otroci ne bodo ničesar naredili tako kot ste se dogovorili? Ali pa se ujamete v trenutku, ko izrečete besede »Sem vedela, da…« ali pa »Nikoli me ne poslušaš!«?
Kaj točno se zgodi v teh trenutkih? Najprej se jasno prikaže in starša preplavi jeza, ko se stanje malenkost umiri pa se pojavita razočaranje, in žalost, kasneje pa se po tiho priplazi še občutek krivde. Ta občutek krivde pa nosimo s seboj in želimo si stik z otrokom vzpostaviti tako, da mu dovolimo več kot sicer, da mu ponudimo nagrado za lepo vedenje ali pa kazen za grdo vedenje, če se ujamemo v vrtincu jeze in ne najdemo izhoda. Kaj točno otroku “pripada” pa pogosto razsodimo v trenutku, ko nismo mirni s tem kar se je zgodilo.
In starše velikokrat, popolnoma nehote, potegne v vlogo sodnika. Želijo si, da bi dan potekal bolj mirno, drugače, z večjo mero sočutja, vendar se hitro zalotijo v vlogi, kjer le opazujejo kaj je narejeno narobe, gledajo iz svoje perspektive in lastnih pričakovanj. Pogosto so tovrstnega opazovanja sveta navajeni še iz svojih otroških let, kjer je bil tovrsten pogled na svet predan njim s strani njihovih staršev. Tako so tudi sami težje opazili lastne dosežke, dobre lastnosti ali pa le neke izjemne sposobnosti, ki so jih imeli. Včasih je že dovolj, da sebi dovolimo, da čutimo vsa čustva in da kdaj naredimo napake. Vendar se moramo včasih prav aktivno učiti drugačnega delovanja. Najbolj pomaga to, da v otroku prepoznamo to kar je: majhen otrok, ki ne razume odraslega sveta in vseh želja, pravil, ki jih imamo. Če pogledamo razvoj otroških možganov pa vidimo, da kar nekaj let tudi nimajo teh sposobnosti razumevanja vsega, kar se dogaja.
Največkrat staršem odleže, ko slišijo, da imajo v sebi moč in zmožnost, da preklopijo iz vloge sodnika v vlogo raziskovalca. Sigurno ni vedno enostavno, vendar se z manjšimi koraki vsak dan, da doseči marsikaj.
Kakšna pa je vloga raziskovalca?
Raziskovalci imajo jasno postavljene meje – vedo katere so stvari, ki jih ne dovolijo. Vseeno pa si dovolijo ustaviti in zmorejo v tistem trenutku, ko otrok stori nekaj kar ne bi smel, predihati občutke ter se poskušajo vživeti v svet otroka, poskušajo predvsem razumeti kaj se je zgodilo in se navkljub vsemu povezati z otrokom. To jim sicer vsakič ne uspe, vendar se vsak dan ponovno trudijo, da bi kljub vsem izzivom našli način, kjer bi preko vzgoje otroka lahko tudi sami osebnostno rastli in se razvili v takšnega starša, kot si želijo.
Namreč raziskovalci vedo, da otroci do določene starosti ne razumejo povezave med vzrokom in posledicami. Da tudi ne razumejo vedno naših odraslih besed in pričakovanj. Vedo, da je otroški svet včasih tako poln igre, da pozabijo na vse okoli njih. Predvsem pa vedo, da je včasih otroška nagajivost le povabilo staršem, da jih opazijo, zato se v tistih trenutkih povežejo z otrokom preko igre ali objema.
To ne pomeni, da ta vloga enostavna ali pa da je otrok prepuščen usodi in da lahko počne kar ga je volja. Pogosto je starše ob tem strah, da jih otroci ne bi upoštevali. Raziskovalec jasno postavi mejo, vendar vsakič išče pot kako ostati v stiku z otrokom. Povezanost s staršem je za otroka osnovni občutek varnosti, ki bi ga morali ohranjati od rojstva dalje. In ravno iz te povezanosti, se otrok uči spoštovanja, upoštevanja določenih pravil, meja ter odgovornosti za svoja dejanja. Nauči se, da se tudi starši kdaj opravičijo za napake, ki jih storijo, da se tudi starši kdaj zmotijo. In glede na to, da vas gledajo kot ideal, kot idole, kaj je lahko boljšega kot to da veš, da tudi če storiš napako ni nič narobe s teboj in da se tudi napake da popraviti.
Kolikokrat je nas odraslih strah, da bi se zmotili in bili za to kaznovani, osramočeni? Si želimo, da bi otrok v takih trenutkih čutil podobno kot mi ali bi mu raje ponudili drugačen notranji glas?
. .
Za razmislek:
Le pomislite. Kako bi bilo vam, če bi partner, ko pride domov najprej izpostavil, da niste pomili posode? Ali pa, da zopet niste odnesli smeti v kanto?
Ali ne bi bilo bolje, da bi se najprej objela, pogovorila in bi vas vprašal/a: »Danes je bil pa očitno naporen dan. Potrebuješ kakšno pomoč?«
Z besedami, pogledi in dotikom lahko ranimo ali pa zdravimo, povezujemo.
Tvoja izbira je, kaj boš storil/a z njimi.
___
Na voljo je predavanje o sočutnem postavljanju meja in soočanju z otroško trmo (klik).
Prav tako pa lahko s pomočjo individualnih ali parnerskih svetovanj raziščemo zakaj imata včasih pri vzgoji tako različne poglede, kako se lahko tudi v starševskih vlogah povežeta ter najdeta izvor vajinim stiskam, ki se pojavijo ob otroškem joku, neubogljivosti,… Za kaj več, kliknita tukaj.