Ja, včasih je zares noro. Ta objava je že nekaj časa nastajala v moji glavi, malo pa je njen nastanek spodbudila debata v eni od Facebook skupin, kjer sem šele videla kako veliko nas je, ki smo imele otroka v času študija. Zato sem se odločila, da napišem na kratko kako izgleda študij z dojenčkom (v trebuhu ali naročju 😉 ) in kakšne privilegije imajo mamice študentke.
Strah, zaupanje in srečni konec
Če iskreno povem, ne vem kako mi je uspelo. Nekako se kar vse poklopi. Ja, bilo me je zelo strah, na momente me je grabila panika! Če mi bo uspelo, kdaj bo že otrok spal, da lahko kaj naredim, kako bo s službo, z nadaljevanjem študija, … vmes pa še izraščanje zobkov, uvajanje otroka v vrtec, bolezni takšne in drugačne. Zdelo se je, da nič ne bom uspela narediti. Pa nekako sem. Saj pravim, še sama ne vem več kako. Spomnim se, kako sem vsak trenutek, ki sem ga imela, porabila za to, da sem prevedla vsaj en članek ali pa napisala vsaj en odstavek. Velikokrat sem imela kar sina v naročju in pisala. Tako je vsaj malo se naspal, jaz pa sem imela dober občutek, ker sem vsaj nekaj naredila. In kar naenkrat je bil sin star eno leto. Kmalu za tem sem oddala diplomsko nalogo v pregled. Kakšno olajšanje! In prišel je 13. september, ko sem končno imela zagovor in postala diplomirana babica. In spomnim se, kako sem hitela po zagovoru v vrtec, da sva skupaj malo praznovala 😊. Saj nama je uspelo! Potem z oktobrom sem bila še sprejeta na magistrski program o katerem sem že nekaj let sanjala. Zazdelo se je, da gre vse po načrtu.
In potem se je zgodilo življenje. Dobesedno se je vse skupaj sesulo. Pa smo se nekako pobrali in sprijazniti sem se morala, da raztegnem študij še za eno leto. Super, ker mamice študentke imamo eno dodatno leto za rojstvo otroka. Ni slabo, a ne? Je bilo pa težko sprejeti to. Ker to je pomenilo, da bodo sanje uresničene kasneje. Danes se mi zdi, da sem se živcirala za prazen nič. Takrat je bilo pa kar hudo, ker je izgledalo, kot da nikoli ne bo prišel tisti dan, ko bom še zadnjič sedla v klopi in vedela, da sem točno tam kamor sem bila namenjena vsa ta leta.
V tem letu sem tudi ponovno zanosila. Še danes se hecam, da je bilo to itak neizogibno, če sem pa delala z mamicami po porodu. Vonj novorojenčkov pač vpliva na plodnost. To bomo še dokazali. Enkrat 😉
No, in nekako sem uspela do poroda odpisati večino izpitov. Ostalo mi jih je le še nekaj, ki sem jih potem opravila v dodatnem letu s hčerko v naročju. Imela sem status študenta starša in tako sem imela nekaj »privilegijev«, med njimi tudi to, da je lahko dojenčica z menoj hodila na predavanja. Bilo je naporno, saj sem bila komaj 4 mesece po porodu in jaz sem po navadi tista, ki »težim« mamicam, da morajo skrbeti zase in paziti, da si ne nalagajo preveč obveznosti. Ampak ciljna črta je bila že tako blizu, bomo pač malo stisnili, kajne? In nama je tudi to uspelo. Med tem, ko je bil sin v vrtcu, sva midve študirale. Ko je prišlo izpitno obdobje, je bilo kar stresno, saj je moj čas za učenje bil odvisen od njenega ritma. In to je zame, ki sicer rada čakam do zadnjega trenutka in se potem učim, bil kar velik izziv. Ampak z malo organizacije in veeeeliko discipline je šlo skozi. Zdaj me čaka samo še pisanje magistrske naloge.
Kar hočem reči je, da se premalokrat sliši, da se kljub vsem naporom, neprespanim nočem, boleznim, situacijam, ki se jim pač ne moremo izogniti, da biti mamica in uresničiti svoje sanje. Res se da. Je pa potrebno imeti ob sebi partnerja (ali drugo osebo), ki razume in te podpira, ki pomaga pri obveznostih z otroci, ki te motivira in stoji ob strani, ko bi najraje odnehal. Nekoga, ki s tabo išče rešitve in ne problemov. Tako da, če se odločite za ta korak, poskrbite za podporo. Res, lažje vam bo. In seveda nujno je, da si dobro organizirate čas in da pač včasih gospodinjske obveznosti in druge stvari malo počakajo. Pomembno je tudi, da ste dosledne – vsak dan naredi nekaj in lažje bo. Včasih je dovolj, če samo veš kateri dan je in kaj te čaka jutri.
No, in bliža se mesec oktober. Ko se začne še zadnja vožnja tega norega potovanja. Komaj čakam!
Kako je poskrbljeno za študentske mamice?
Napisala sem že, da vam pripada dodatno leto. To je pravica, ki jo določa Zakon o visokem šolstvo (ZVis).
V četrtek odstavku 70.člena, piše:
»Študentke matere, ki v času študija rodijo, in študenti, ki v času študija postanejo očetje, imajo pravico do podaljšanja študentskega statusa za eno leto za vsakega živorojenega otroka.«
In polagam vam na srce, da zaprosite tudi za status študenta starša! Nič ne boste izgubili. Pozanimajte se v referatu, naj vam dajo pravi obrazec in preverite kdaj zaseda komisija. Pravilnik o študentih s posebnim statusom UL najdete tukaj.
Za status starša pa lahko glede na 11. člen pravilnika zaprosi študent, ki izpolnjuje naslednje pogoje:
»(1) Študent pridobi status starša z rojstvom otroka v času vpisa v študijski program in letnik.
(2) Status starša se dokazuje z rojstnim listom živorojenega otroka.«
Za ostale subvencije in bonitete pa si preberite članek »Študentske mame«, ki vam bo sigurno v pomoč. Najdete ga tukaj.
Srečno v novem študijskem letu!
P.s.: Tudi pri meni imate študenstke mamice nekaj ugodnosti – in sicer 15% popust pri svetovanjih in drugih storitvah!
