Pred vami je zgodba pogumne ženske, ki je svojo izkušnjo poroda v času epidemije pripravljena deliti tudi z vami! Hvala Nika za tvoj srčen zapis in vse dobro tebi in tvoji družinici.
Pa začnimo…
Tresla se je zemlja, zapadle so prve debele snežinke v Ljubljani, svet je obmiroval zaradi pandemije virusa in rodil se je Lev.
21.3. je bil čisto običajen dan. Bila sem v 35. tednu nosečnosti in počutila sem se odlično. Za spremembo od vseh prejšnjih tednov, ko so me žile na nogah konstantno mučile in mi je trebušček otrdeval ob najmanjših naporih, je bil ta teden pravo zavetje. Zato sem se odločila, da grem v spodnje nadstropje in moji tašči in tastu na skupnem hodniku pomijem okno, ki gleda na vhodno stran hiše ter ga okrasim z lončnicami. Z mojimi skoraj priženjenimi se super razumemo in tašča me vedno spodbuja, da izživljam svoje botanistične vzgibe.
Popoldne sem začutila bolečino v križu. Au. Uff. Tole bi znal biti še en lažen popadek. Ne boš me, ne.
In sem se ulegla na kavč, si prinesla termofor ter se nalila z magnesolom.
Popadki kar niso ponehali in v primerjavi s prejšnjimi, so postali prav zoprno redni in ponavljajoči. O, ne. Ne, ne, ne.
Zmenjena sva bila, da počakaš do aprila, no! Ne. Šit. Au.
Kako bom zmogla sama? Imela sem namreč vsaj malo upanja, da bo konec aprila (rok sem imela 24.4.) nekoliko boljše z vso COVID-19 situacijo in da bo prisotnost očetov v porodnih sobah zopet dovoljena. Au.
Misli mi je prekinil še en popadek.
Takrat mi je postalo kristalno jasno.
Rodila bom sama.
Stisnilo me je. To je bil moj drugi porod. Prvega sem tako dobro »sfurala« ravno zaradi prisotnosti mojega dragega. Tam je bil, ko so me popadki krčili in me masiral, pustil, da sem se obešala nanj in mu skoraj zdrobila roko, ko je bil čas, da Zarja priveka na svet.
In sva se odpravila v porodnišnico. Če se sprašujete, kaj spakirati v torbo, vam lahko povem, da si spakirajte še kakšna dva ali tri paketke TOTO mama vložkov in blazinic za dojenje in ne pozabite na kakšne frutabele, ali pa kaj lahkega za prigriznit. Pri meni je to recimo jabolko. Ker sem imela obakrat tako srečo, da sem na oddelek v LJ prišla ravno po obroku in zame niso imeli pripravljene hrane. Zato je fajn, da imate nekaj za prigriznit do jutra.
Drugače pa ni nobene panike, v naslednjih dneh lahko partner (ali kdo drug) do vratarja prinese vrečo s stvarmi, ki jih rabite in sestre jo bodo pobrale, ter vam jih prinesle. Prosite le, da vam partner da stvari v čisto vrečo, naj ne bodo direktno iz trgovine, da se morda izognete nepotrebni možnosti vnosa kakšnih bakterij.
Ko sva prispela v porodnišnico naju je na vhodu ustavil vratar, ki me je vprašal, če sem zdrava in me pospremil v notranjost, partnerji počakajo/ostanejo zunaj.
Nato je pome prišla sestra v maski. Vsi sedaj nosijo maske in rokavice zaradi preventive.
Tudi ona me je prašala, če sem zdrava in me nato peljala v notranjost v sprejemno pisarno in nato na oddelek. Vmes so nas presenetile prve debele snežinke v Ljubljani in tudi potres, ki je kar krepko zatresel porodnišnico in mojo posteljo. Z Janom sva bila na vezi preko telefona, prekinila sem ga šele, ko je bil čas za porod.
Naj povem, da je bilo celotno osebje čudovito. Bili so zelo prijazni in so z mano tudi prijateljsko poklepetali občasno. Ko je prišel čas za iztis, sem od njih imela podporo, ki sem jo potrebovala, z mano so se pogovarjali in kljub bolečim popadkom sem s pomočjo njih in ultive, v 35. tednu nosečnosti (po devetih urah), 22.3. rodila zdravega fanta, za katerega sem neizmerno hvaležna, da se je vse izšlo tako dobro.
Tu pa bi rada položila še na srce nekaj mamicam, ki bodo prav tako rodile v času COVID-19 pandemije. Niste same. Močne ste, zmorete. Tudi naše mame in babice so in tudi vi boste. Vem, da je hudo, ker partnerjev ni zraven. Z Janom sva skupaj že 12 let, je moja boljša polovica, moj najboljši prijatelj in ljubezen mojega življenja. Vedno je zraven, ko ga potrebujem. In da ga tokrat ni bilo, me je od začetka zelo prizadelo.
Vendar se potem ozreš okoli sebe in ugotoviš, da je tam veliko porodnic z malimi novorojenčki, ki so prav tako zelo krhki, da so tam na intenzivni in na oddelku novorojenčki, ki nimajo take sreče kot tvoj. Da so nekateri rojeni s stanji, ki jim že tako otežujejo preživetje v prvih mesecih. Da so tam mamice, ki so preživele dolga in naporna rojstva in prav vsi od njih so superjunaki in superjunakinje in NIHČE od njih ne zasluži, da bi zaradi tega, ker bi bilo meni malce lažje, da lahko s seboj vzamem partnerja, dobil bolezen, ki bi lahko potencialno ogrozila njihovo preživetje. Ni vredno. In mamice nosečke, naredite to zase, za svojega otroka in naredite to za njih. Rodite same, zato da bodo oni varni, da bomo vsi. To je najbolj nesebično dejanje, ki ga lahko naredite. Velik objem vsem nosečkam.
Nika
Celoten zapis si lahko prebereš TUKAJ.
