John Bowlby, oče teorije navezanosti, je bil tisti, ki je začel z raziskovanjem navezanosti pri otrocih, kasneje pa je njegovo delo nadaljevala še Mary Ainsworth. Ona je prvotni razdelitvi navezanosti na varno in ne-varno, dodala še različne oblike ne-varne navezanosti. Lahko si pogledate tudi posnetek njenega eksperimenta tuja situacija (na youtube lahko poiščete posnetek z naslovom “Strange situaton”). Temelji navezanosti, ki vplivajo tudi na doživljanje sveta v nadaljnem življenju, se izgradijo do 3. leta starosti. Spodaj si lahko na kratko pogledate razliko med različnimi oblikami navezanosti. Pomembno je, da se zavedate, da se otrok na različne osebe lahko naveže drugače, ključno pa je, da je z nekom povezan na varen način, saj bo tako lažje vstopal v življenje pomirjen in z zaupanjem. Varna navezanost mu tudi omogoča optimalen razvoj in kasnejše zadovoljstvo v življenju ter v (intimnih partnerskih) odnosih.
Otrok se najprej naveže na osebo, ki skrbi zanj in za njegove potrebe. Ker je to najpogosteje mama, omenjam v prispevku mamo kot primarni objekt navezanosti. Sicer pa se otrok lahko naveže tako tudi na očeta, stare starše, ali druge primarne skrbnike (rejnike,…).
Varna navezanost
Pri tej obliki navezanosti starši predstavljajo varno bazo otroku, ki počasi raziskuje svet. Mama je čustveno dostopna, otroka tolaži, mu nudi zavetje in hkrati ga ne omejuje – mu da možnost in zaupanje, da se lahko kasneje oddalji in v svojem ritmu, na varen način raziskuje svet. Predvsem gre tu za mamo, ki je pri svojem odzivanju na otrokove potrebe dosledna.
Nevarna navezanost
Pri nevarni navezanosti pa starši težko zdržijo z otrokovo stisko, lahko ga skušajo na vsak način zamotit ali pa zmanjšujejo pomen njegovega čustvovanja. So manj odzivni na otrokove potrebe in so ponavadi čustveno, fizično, psihično odsotni. Velik problem pa otroku predstavlja tudi starševa nepredvidljivost, saj otroci tako nenehno pazijo in ocenjujejo odzive starša. Poznamo več oblik nevarne navezanosti.
Izogibajoča ne-varna navezanost
Pri varni navezanosti se otrok ob odsotnosti starša pritožuje in ko se starš vrne, gre otrok k staršu, da ga le-ta potolaži. Pri tej obliki navezanosti pa otroci odreagirajo na videz enako ob odsotnosti in prisotnosti starša. Lahko se celo izogibajo ali pa ignorirajo starša. Kadar pa otroku s to obliko navezanosti ob odsotnosti starša preverimo znake stresa (utrip, kortizol) pa ugotovimo, da so v resnici ti otroci v večjem stresu kadar staršev ni, kot pa tisti, ki so varno navezani na starše. Velikokrat se ta oblika navezanosti razvije pri starših, ki otroke izjokavajo, sramotijo jok, kaznjujejo otroka zaradi jeze,… in sčasoma otrok obupa in se nauči da se čustva zakrivajo, ker niso nikoli dobili ustrezne tolažbe.
Ambivalentna oblika ne-varne navezanosti
Kaže se tako, da so otroci ves čas zelo pozorni na to kje starš je. Ob odsotnosti starša lahko pokaže zelo močan stresni odziv. Velikokrat ob vrnitvi starša istočasno iščejo pri njem tolažbo in ga odrivajo stran. Največkrat se tovrstna navezanost razvije zaradi nepredvidljivih reakcij starša – pogosto gre iz ene skrajnosti v drugo. Tako lahko otroka starš enkrat preveč nadzira in ga okupira, spet drugič pa je čustveno hladen in neusmiljen. Starši lahko tako velikokrat vzamejo osebno tudi otrokovo močno čustvovanje. Značilno je tudi kaznovanje z ignoranco.
Dezorganizirano obliko ne-varne navezanosti
To obliko navezanosti pa je mogoče zaslediti zgolj pri 5% vseh otrok. Ta oblika navezanosti je pogosta pri otrocih, ki so zanemarjeni ali pa doživljajo zlorabe, nasilje. Pri njih gre za zelo nepredvidljiv vzorec vedenja, so zmedeni, jih je strah,… Večkrat so v situaciji, ko morajo iskati tolažbo pri nekom, ki je za njih nevaren. Tu otroci doživljajo tako močno stisko, ves čas so pod stresom in v pripravljenosti, kdaj bo spet prišlo do nasilja ali pa kdaj bodo zopet ostali sami.
O teoriji navezanosti pogosto govorimo tudi, ko se otrok uvaja v vrtec, saj se mora tudi tam navezati na vzgojiteljico. Potrebno je vedeti, da se v takih stresnih situacijah vsakič pokaže otrokova stiska ob ločitvi od staršev, vendar je s primernim pristopom ta stiska lahko manjša in posledično prehod bolj miren.
