Zapis sem prebrala večkrat. Še vedno malenkost dvomim, če je v redu, da ga delim. Ker res ne želim, da bi koga s tem prestrašila. Ampak zadala sem si cilj – delila bom izkušnje iz porodne sobe pod rubriko babiški utrinki. In sem spadajo tudi izkušnje, kjer ni šlo vse ravno tako kot bi moralo. Ker vem, da je med vami kar nekaj žensk s podobno izkušnjo. In prav se mi zdi, da tudi vaše zgodbe najdejo prostor pod soncem. Želim pa tudi predati to, da je babiški (po)klic nekaj najlepšega, vseeno pa se kdaj pa kdaj soočamo tudi z bolečimi zgodbami o katerih premlevaš potem še dneve in dneve, če je še kaj kar bi lahko storila drugače, da bi preprečila to kar se je zgodilo.
___
Priznam, vedno sem z veseljem prebirala raznorazne izvide, spisane anamneze žensk, ki so prišle k nam. Imela sem dva glavna razloga. Prvič zato, ker sem ogromno podatkov lahko dobila brez da bi žensko, ki je imela popadke oziroma bila sredi pomembnega procesa, sploh kaj spraševala. Kot drugo pa to, ker mi je velikokrat ravno »papir« povedal pri čem vse moram biti pozorna.
In ko sem stopila v njuno sobo, je bilo enako. Pozdravila sem ju, se predstavila, ju vprašala, če ju lahko spremljam… Oba sta bila za, videti je bilo, kot da jima je malo odleglo, ker bo nekdo ves čas ob njima. Stopila sem do mape. Huh, tega res nisem pričakovala. Že kar sedem postopkov umetne oploditve sta dala skozi. Šest spontanih splavov. Vsakič z manj ali več komplikacijami. Zmrazilo me je.
Pogledala sem jo. Od kje ji taka moč, sem se spraševala. Želja, ki ju je gnala skozi vse to. Postopki umetne oploditve so vse drugo kot prijetni. Izguba otroka pa… verjetno ne rabim pisati o bolečini, ki ti po tem ostane, kajne?
Otrok, ki sta ga pričakovala, je bil zadnji od vseh malih »pingvinčkov«. Hvaležnost, ki sta jo izrazila, da je ta otrok ostal z njima, je bila nepopisna. Besede, ki sta jih takrat izgovorila, so mi že malo ušle iz spomina. Vendar ostaja mi pa občutek – tista toplina, srčnost, ljubezen, ki sta jo hranila za tega otroka ves ta čas.
V sebi sem upala le eno – naj gre vse tako kot mora, prosim. Naj gre vse tako kot mora.
Postajalo je vedno bolj intenzivno. Med popadki so na plan prišli žalost, strah, potem navdušenje. Ni vedela, če zmore. Spomnim se njunega pogleda, ki sta si ga izmenjala. Še danes me zmrazi, ko pomislim na ta trenutek. Dal ji je to moč. Zaupal je v njo. Vedel je, da zmore. In tako je tudi sama začutila svojo moč.
Takrat se je vse spremenilo. Prišli so zares močni popadki. Šla je vase. V svoje globine. Tako kot naj bi šla vsaka Ženska med porodom. To so tisti trenutki, ko vsi okoli Ženske lahko le nemo opazujemo celoten proces.
Ko se je rodila njuna draga deklica se je takoj videlo, da je njena mini kopija. Bila je velika, večja od povprečnih novorojenčkov. In tudi vse ostale mere so bile nadpovprečne. Še navdušeni smo bili, da jo je odnesla brez poškodb. Vse je izgledalo odlično. Vse točno tako, kot mora biti.
Ko smo vse uredili, smo jih pustili skupaj, da so 15 minut uživali sami. V tišini. V soju zatemnjenih luči. Z nasmeškom na ustih sem zapustila porodno sobo.
Po 15 minutah pa je seveda čas, da zopet potipam trebuh/maternico, da preverim kako je s krvavitvijo,… Čisto tako, da smo »za ziher«, da je vse v najlepšem redu.
Že ko sem stopila v sobo je bilo nekaj čudno. Pogledala sem proti umivalniku. Od kje, za vraga, slišim kapljanje? Ah, saj ni nič. Verjetno imam že prisluhe po tako napornem dnevu. Vprašam še njiju, če slišita kako nekaj kaplja. Prikimata. Hm, to je čudno.
Potem me oblije pot. Pogledam pod posteljo. Ne, to se ne dogaja.
Odhitim po mentorico in kmalu je soba polna. Žal, ni šlo vse tako kot mora. Imela je kar obilno poporodno krvavitev.
Nikoli ne bom pozabila tega dne. Dva zdravnika sta se trudila, da bi zašila vse kar se je strgalo. Ni jima bilo jasno, od kje teče toliko krvi. Nič nam več ni bilo jasno.
»V operacijsko, takoj!«, je naznanil eden mirnejših zdravnikov v tisti izmeni. Pa saj to se ne dogaja. Spomnim se trenutka, ko sem od šoka stopila ob steno in le opazovala. Kako je to mogoče? Zakaj se to dogaja? Kakšna krivica!
Tega dne, ko je postala mama, po vseh teh letih truda, so ji zaradi komplikacij morali odstraniti maternico. Redko je, da pride do takih raztrganin. Zelo redko. Žal, je bila ona ena od njih.
Veste, težko je bodriti moškega, ki v porodni sobi nemirno čaka z novorojenčkom v rokah. Čas se ustavi. In težko je, ker mu ne moreš ničesar obljubiti. Ko ne veš, kaj bi rekel. Lahko si le tam in upaš z njim.
K sreči je operacija potekala brez težav. Dobila je kar nekaj vrečk transfuzije. Preživela je. Verjetno pa ji ostaja grenak spomin na ta dan… Dan, ko je dobila tako veliko in hkrati izgubila marsikaj.
Ne vem, kje je danes, in če se me še spomni. Ampak srčno upam, da si še dan danes stojita ob strani tako kot sta si tistega dne v porodni sobi.
Opomba: Kot sem že napisala na začetku lahko zgodba prebudi kakšno čustvo, boleč spomin,… Zato upam, da ste v redu 🙂 Dodala bi še to, da je bilo z deklico vse v najlepšem redu po porodu in da je tudi mamica okrevala brez zapletov.
