V veliki meri ima mnenje družbe o tem kdo je dober oče velik vpliv na oblikovanje, vzpostavljanje in ohranjanje vloge očete v sodobni družbi. Vloga očeta se v vsakem kulturnem in družbenem okolju spreminja; najprej je bil lovec, kmet, nato delavec .. V večini današnjih kultur je bila očetova vloga bolj spremljati dogajanje od zunaj: delal je v zunanjem svetu in se vračal k družini, da bi preveril, če gre vse v redu (Elium in Elium 2000, 95). Znani psihoanalitik Sigmound Freud je hotel s svojo teorijo o Ojdipovem kompleksu razložiti kakšen je prehod sina iz materinega sveta v očetovega (Elium in Elium 2000, 90). Prvič pa so si očetje zaželeli in izborili večjo vlogo pri vzgoji in večjemu vključevanju v dejavnosti družine šele v 60. letih minulega stoletja (Juul 2011, 11). Ne glede na vključenost v vzgojo in prisotnos očeta pa si večina sinov od svojega očeta želi pridobiti občutek življenjskega poslanstva in dovoljenje za opravljanje le tega; dobiti želijo občutek, da so močni in ljubeči moški (Gurian, 2000, 126).
V preindustrijski dobi je bil oče bolj odsoten, v današnji družbi pa oče začne navezovati tesne osebne stike s sinom takoj, ko se ta rodi (Elium in Elium 2000, 96), česar včasih ni bilo, saj je bil porod strogo mesto le za ženske, kjer je bila prisotnost moškega, če le ta ni bil porodničar/zdravnik, nezaželjena. Omenjeni odsotni očetje so bili ponavadi osamljeni patriarhi na čelu družinske strukture, ki so v svojem domu prevzeli vodilno in odločilno vlogo, vendar so bili skoraj nevidni, saj so bili čustveno nedosegljivi in skoraj nikoli prisotni (Juul 2011, 9).
V današnji dobi pa se je pojavilo predvsem veliko “žrtvovanja sinov” zavoljo denarja oziroma materialnih dobrin; starši delajo mnogo več kot 40 ur na teden, le da bi lahko omogočili svojim otrokom vse, kar jim ta tehnološka doba ponuja. Vendar je predvsem vloga staršev ta, da mama vzpostavi tesen stik s svojim sinom in vloga očeta ta, da kasneje prevzame to vlogo in pokaže sinu kaj pomeni biti moški (Elium in Elium, 2000, 97). Velikokrat pa očetje te vloge ne opravijo najbolje, po navadi so razlogi za to lastna negotovost, upiranje nekaterih žensk proti njim kot očetom ter tudi pomanjkljiva podučenost o tem, kako je biti oče (Gurian 2000, 124).
V primerjavi s preteklostjo imajo sedaj očetje na razpolago možnost izbire svoje vloge. Očetje lahko sami izberejo kakšno strukturo in funkcijo želijo pri svoji družini, npr. lahko izberejo klasično (tradicionalno) delitev vlog, ali pa si s partnerko delita obveznosti, delo in vzgojo, kar pa je v današnjih časih pogostejša izbira (Juul 2011, 33). Še vedno pa se pri vzgoji otroka velikokrat srečamo s splošno “premočjo” mater v zvezi z otroki, ki je prav tako znana kot premoč moških, kadar gre za vzdrževanje družine (Juul 2011, 38). Danes sta tako moški kot ženska upravičena do lastnih želja, interesov in ciljev; ženske lahko tako tudi zavrnejo vlogo matere in očetje prevazmejo to vlogo (Petrovič 2008, 33).
Na samo doživljanje in sprejemanje rojstva, je v preteklost predvsem vplivalo tudi sprejemanje določenega spola v družbi. V večini je bil moški spol potomcev bolj zaželjen kot pa ženski. V knjigi Vzgoja sinov: Vloga staršev v razvoju zdravega moškega avtorja opisujeta tipične orise starševstva in sprejemanja rojstva sina v različnih dobah: tako npr. so bila plemena lovcev ob rojstvu nadvse vesela in otrok je prvi mesec preživel tesno privit k materi; v času industrijske revolucije so bili ob rojstvu srečni in ponosni le še starši in najbljižji svojci; v tehnološki dobi pa se ob rojstvu sina porodijo tudi mešani občutki pri starših (Elium in Elium 2000, 42-51). Kako bi bilo, če bi očetje in matere današnjega časa posvetili več časa čustvenim pripravam na rojstvo otroka, in bi s tem verjetno zmanjšali tudi pojavnost ambivalentnih čutenj ob rojstvu, bomo verjetno še izvedeli v prihodnosti.
Vloga očeta se skozi čas in obdobje razvoja otroka spreminja. Fantje se v svojem razvoju velikokrat najdejo pred izzivi in dozorevanje je za njih včasih lahko zelo kaotično. Pri starosti devetih let si sinovi želijo vse bolj biti podobni svojim očetom in si z njim želijo preživeti vse več časa, kar pa očetje ne prenesejo vedno zlahka. Nadoknaditi morajo veliko izgubljenega (lastnega in v odnosu z otrokom), zato je takrat pomembna vloga očeta ta, da stopi v stik z drugimi odraslimi moškimi in s tem omogoči vzpostavljanje stika s sinom (Elium in Elium 2000, 91). Pogled v evolucijo človeka pa nam pokaže, da je ravno to »združenje in zaupanje« znotraj sorodstvenega moškega sistema, pripomoglo k boljšemu in zaupljivejšemu odnosu med očetom in sinom (Gurian 2000, 127). Pomanjkanje povezanosti moškega oziroma očeta s svojim sinom pa je tudi danes posledica zmede glede tega, kakšna naj bo očetova vloga (Gurian 2000, 132). Nepovezanost očeta z otrokom pa ne prizadene le njunega odnosa, temveč tudi odnos, ki ga ima moški s svojo partnerico oz. ženo; torej odmaknjenost od otroka prizadene celoten družinski sistem (Gurian 2000, 133) in s tem ožje socialno okolje s katerim se srečuje sin oziroma družina. Torej, čim sinovi hrepenijo po druženju z očetom. Materi se ne pustijo več ljubkovati; tu preidejo v fazo kjer se ne enačijo več z mamo – prekine se t.i. simbioza. Počasi »padajo« v očetov svet, in mama tu nima kaj veliko nadzora (Elium in Elium 2000, 198). V tem prehodnem obdobju si sinovi želijo predvsem pridobivati nove spretnosti, izzive, uspehe in hrepenijo po tem, da bi pripradali, tako družini kot ostalim socialnim skupinam s katerimi se srečuje v svojem življenju (Elium in Elium 2000, 210). V obdobju pubertete je vez med očetom in sinom pomembna ravno toliko, kot je bila po rojstvu pomembna vez med sinom in mamo (Gurian 2000, 153). In ko mine čas pubertete, si po navadi moški, kot tudi ženske, želimo ustvariti kariero in nato družino. Vse to pa vodi do tega, da počasi zapustimo starše, ki so za nas skrbeli in nas izoblikovali v odrasle ženske in moške s prihodnostjo. Vloga staršev v tej fazi je, da sina spodbujajo, opozarjajo, pohvalijo ter da mu omogočijo, da ohrani svojo avtonomnost in odgovornost (Elium in Elium 2000, 206). Torej, ko je sin enkrat odrasel in pripravljen zapustiti gnezdo, je vloga očeta ta, da premaga sinu da se prebije iz njegove sence; sin mora sprejeti očetovo nepopolnost, oče pa sinov prehod v moško dobo. Tako vzpostavita odnos v katerem imata oba enakovredno čustveno moč (Gurian 2000, 144). Za seboj morata pustitit tekmovalnost in vse igre, ter pričeti z gradnjo bolj odraslega, enakopravnega in zaupljivega odnosa.
Oče s svojim vzgledom tudi prikaže sinu enakopravnost moških in žensk, zavračanje seksizma, kaj pomeni skrbeti za druge ter pomembnosti sodelovanja (Elium in Elium 2000, 72-3). Torej oče s svojo vlogo neposredno vpliva na strpnost in učinkovitost družbe s tem, da svoje potomce vzgaja s sočutjem, razumevanjem, spoštovanjem, zaupanjem, in ne le z avtoriteto in strahom. V vsej zgodovini človeštva pa je ena izmed pomembnejših spodbud socializacije ravno ta, da naj moški ves čas ostanejo dejavno vključeni v življenje svojih otrok (Gurian 2000, 124). Kar pomeni, da je največ kar lahko oče naredi za svojega sina ali hčerko to, da si vzame čas in se vključi v družinsko dinamiko, ne pa da jo spremlja in le »nadzira« od daleč, kakor so to počeli že omenjeni odtujeni očetje. Oče ima več vlog: je voditelj, učitelj prijatelj in vzornik. Mlajši in bolj izobraženi očetje pa se dandanes vse bolj trudijo, da ne glede na službene in druge obveznosti, preživijo kar se da veliko časa v družbi svojih otrok (Koprivnik 2012, 135).
Pomembno pa je omeniti tudi to, da je ključnega pomena pri očetovemu opravljanju vloge tudi odnos in podpora, ki jo prejme s strani partnerice/žene. Namreč ženske so pogosto presenečene, ko izvedo, da se moški ne počutijo dovolj podprte kot moške in da je to eden glavnih razlogov za »slabše« opravljanje očetovske vloge oziroma manjšo vključenost v vzgojo (Gurian 2000, 128). Velikokrat svoje sinove fizično, čustveno ali duhovno zapustijo ravno zaradi občutka nekoristnosti tako v vlogi moža kot tudi očeta (Gurian 2000, 129). Očeje, ki se ne počutijo dobro v svoji vlogi, jo bodo tako bolj zaradi varnosti, prej opustili, saj imajo občutek, da je tako ali tako ne opravljajo dobro. Na tem mestu bi bilo pomembno o tej problematiki očetovstva izobraziti tudi ženske, ki na vlogo očeta ali nezmožnost opravljanja očetovske vloge moškega, gledale z večjim sočutjem in senzibilnostjo, potrpežljivostjo. Če pogledamo zgodovino »očetovstva« nam je hitro jasno, da so moški, ko postanejo očetje, nekoliko negotovi, zaskrbljeni, nejevoljni in prestrašeni, saj imajo premalo izkušenj in znanja (Juul 2011, 14). Torej je poleg dobrega odnosa med mamo in očetom pomembno tudi to, da je mladi očka primerno seznanjen z novo vlogo. Verjetno bi lahko sklepali, da se opravljanja vloge očeta najbolje nauči v svoji primarni družini, saj se tam nauči tudi spoštovanja, samopodobe, ljubezni in odnosa do drugih ljudi v smislu povezovanja, podpore in skrbi. Glede na pregledano literaturo bi lahko sklepali, da se je vloga očeta do njihovih sinov spremenila malo, vsaj v tistih najbolj pomembnih točkah, saj so še vedno in vedno bodo pomemben del življenja svojih otrok. So se pa močno spremenili vzgojni ukrepi in vzgoja kot taka, namreč prehod iz avtoritarne v bolj sočutno vzgojo, je povzročilo premik v družbi, kakršnega že dolgo ni bilo.
Članek je del seminarske naloge z naslovom “Vloga očetov pri vzgoji sinov v sodobni družbi” (2017), avtorica Klavdija Slapar.
Literatura:
Elium, Don, in Jeanne Elium. Vzgoja sinov: Vloga staršev v razvoju zdravega moškega. Ljubljana: ORBIS, 2000.
Gurian, Michael. Dečke vzgajamo drugače: Od otroka do izjemnega moškega. Ljubljana: Učila, 2000.
Juul, Jesper. Mož in oče: knjiga zate. Ljubljana: Ivana Gradišnik, 2011.
Koprivnik, Polonca. Vloga očeta v sodobni slovenski družbi. Diplomsko delo. Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru, 2012.
Petrovič, Mirjana. Družbene vloge ženske in moškega. Raziskovalna naloga. Poslovno-komercialna šola Celje, 2008.