Krivda – čustvo, ki paralizira. Občutek krivde sicer ni vedno negativno, ker nam preprečuje, da bi storili kaj, kar bi bilo nemoralno, neetično. Pa vendar se starši, najpogosteje mame, velikokrat srečamo s tem občutkom. In to največkrat takrat, ko si želimo vzeti čas zase, poskrbeti za svoje potrebe ali želje in pa tudi, ko si želimo miru. Zakaj je temu tako?
Od kje izvira občutek krivde?
Ljudje začnemo prvič zares čutiti občutek krivde pri nekje treh letih. Koliko nam bo ta občutek domač in poznan pa je odvisno od naših izkušenj, ki jih takrat in tudi kasneje pridobimo. Vsekakor pa je normalno in zaželeno, da kdaj občutimo krivdo. Ampak kaj storiti, ko je občutimo prepogosto in od kje to izvira? Velikokrat gre za nek negativen vzorec iz našega otroštva, ko smo bili dežurni krivec za vse – za prepire med starši, za razna stanja in bolezni, vsak konflikt, ki smo ga imeli s sestro/bratom se je končal z žuganjem nad nami, nekdo nam je vedno dajal občutek, da nismo vredni, da nismo ok. Lahko izvira tudi iz kakšne travmatične izkušnje – največkrat je to spolna zloraba – kjer je storilec svoje občutke ničvrednosti, krivde, sramu, ipd. »preložil« na nas. Ker je zlorabo ali nasilje težko osmisliti že odraslim žrtvam/preživelim, kaj šele otrokom, se začnemo kriviti tudi za to, da se nam je to zgodilo. Ko pa odrastemo, so nam občutki krivde tako zelo blizu, na njih smo navajeni, so nam domači, in jih zato (popolnoma nehote) prevzamemo nase tudi kadar to ni potrebno.
Kako se znebiti teh občutkov?
Najlažje se takih vzorcev in občutkov, ki so z njimi povezani znebimo tako, da najdemo izvor tega občutka, čustva, misli. Kje smo tako močno čutili krivdo, da jo še danes brez problema prevzemamo? Kako varno nam je, da bi priznali sebi in drugemu, da za nekaj nismo odgovorni? Da krivde ne bomo prevzeli? Se lahko zavzamemo zase in postavimo mejo?
Kaj pa krivda povezana s skrbjo zase?
Zanimivo je, kako težko nam je stopiti iz vloge »trpeče mame«. Če pogledamo nazaj, koliko generacij žensk je za nami, ki so dale od sebe vse in še več za voljo partnerskega odnosa ali otrok. Pa je to res tisto, kar so otroci potrebovali? Izgorelo mamo in nekoga, ki je samo prenašal naprej miselnost, da je egoistično, če poskrbiš zase? Res je, niso vedeli in niso poznali drugega načina. Ampak zakaj to še vedno danes ostaja z nami? Ker se nam je krivda zažrla v naše samo bistvo. In znebiti se je, ni vedno lahko. Predvsem zato, ker velikokrat od nam pomembnih ljudi tudi v odrasli dobi poslušamo, da nečesa ne delamo prav ali pa da komu škodujemo, četudi temu zares ni tako.
Dovolj dobra mama je najboljša mama (prav tako tudi oče)
Predvsem pa se moramo znebiti težnje po popolnosti. Socialna omrežja, mediji, nerealna pričakovanja – vse to nas namesto v popolnost vodi v obup, saj nam postavljajo merila tako visoko, da jih je nemogoče doseči. In, ko si priznamo, da zmoremo biti »dovolj dobre« – tj. poskrbeti za otroka in njegove potrebe na njemu in sebi sočuten način; da se v partnerskem odnosu počutimo varno, sprejeto, razumljeno in ljubljeno; da premoremo biti sočutni do sebe in svojega partnerja; ter da si kdaj priznamo, da vsega tega ne zmoremo, in da je tudi to OK. Vsak je kdaj pod stresom, jezen, razočaran, žalosten, vesel, ga je strah – in ravno ta mavrična paleta čustev daje otroku vedeti, da je OK v vsakem stanju in da ga sprejmemo z vsakim čustvom, ki ga čuti.
Zavedanje, da dovolj dobra mama mora biti v prvi vrsti v stiku s sabo in biti sočutna do sebe ter svojega telesa je tisto, ki vam bo v pomoč, da boste sčasoma lahko opustili krivdo in storili nekaj le zase. Ker si to zaslužite in ker je skrb zase ena tistih stvari, ki bo pobožala vašo dušo, vam dala energijo, moč za naprej in vam pomagala pri izzivih v vzgoji, partnerskem odnosu ter službenih obveznostih.
Priporočam vam, da si preberete knjigi:
- Budizem za matere, avtorice Sarah Napthali ter
- Čuječe materinstvo, avtorice dr. Cassandra Vieten.