Med vama so in bodo vedno določene razlike.
Pogosto govorimo o tem kako pomembno je, da partnerja v vzgojnem kontekstu najdeta skupni jezik. Kar je v resnici mogoče le do neke mere. Dobro in priporočljivo je, da se iskreno pogovorita o željeni metodi vzgoje – od tega kako otroka tolažita, uspavata, kaj vse mu omogočita ter kako se soočata z čustvenimi izbruhi in različnimi željami otroka.
Če na tej fazi težko najdeta skupni jezik, se vprašajta: »Kaj čutim, ko otrok joka? Kako so se odzvali doma na mojo stisko, ko sem bil/a že otrok?« »Kako bi želel/a, da nekdo pristopi k meni, ko sem v stiski oziroma čutim močna čutenja?« »Kako si želim, da bi partner/ka odreagirala, ko vidi, da imam težavo z ohranjanjem mirnosti in potrpežljivosti ob čustvenem izbruhu otroka?«
Otrok od očeta potrebuje drugačne odzive kot od mame. In v redu je tako.
Čeprav težimo k enakosti, je to v resnici težko doseči. V naravi nam je, da od očeta potrebujemo, da nam zadovolji drugačne potrebe kot od mame. Tipično je tako, da so mame tiste, ki otroka tolažijo, so bolj nežne, skrbne. In tudi otrok se v stiski največkrat zateče k mami, saj k njej pride po stik, regulacijo oziroma pomiritev. Medtem ko je oče tisti, ki seveda lahko nudi vse kar nudi mama, ampak to počne na drugačen način. Otrok ob njem želi ogromno akcije, aktivnosti, teži k tej fizični sprostitvi preko igre, ravsanja,… Pri očetu se otrok nauči kako izražati jezo in se soočati s težkimi čutenji. Od očeta pričakuje pohvalo, želi si slišati, da je oče ponosen nanj, ker je nekaj dosegel.
Z očetom tako raziskuje moški svet, z mamo pa ženskega. Seveda so med nami določene razlike in lahko ni tako tipično pri vas. Kar pa je pomembno pa je to, da se zavedate, da je popolnoma normalno in naravno, da vsak od vaju otroka tolaži na drugačen način. Da že pri skrbi za dojenčka uporabljata drugačne prijeme. Da se igrata in aktivnosti z otroci izvajata vsak malo drugače. In da sta na voljo svojima otrokoma vsak na svoj način. V resnici je to največji čar starševstva. Da navkljub našim razlikam in drugačnim odzivanjem lahko vseeno najdemo skupno vzgojno metodo.
Že res, da se bodo mogoče mame večkrat z sočutjem in toplino odzvale na otrokovo stisko, ampak bo pa na drugi strani oče poskrbel za to, da bo otrok lahko to stisko še fizično sprostil preko aktivnosti, da bo otrok razvil samospoštovanje. Lahko je seveda tudi obratno.
V kolikor se soočata z izzivi pri iskanju skupnega jezika pri vzgoji, si poiščita dodatno strokovno pomoč. Več si lahko prebereta o tem tukaj >>
Težko grem ob tej temi mimo staršev samohranilcev. Zares ste se znašli pred velikim izzivom in verjamem, da je težko, ker imate lahko občutek, da morate biti tako oče kot mama. V bistvu pa je nemogoče imeti tako dvojno vlogo. Lahko pa otroku nudite tisto kar v resnici najbolj potrebuje od vas – da ste ob njem, da mu nudite varno zavetje, da ga imate radi in da se potrudite kolikor se lahko. In v primeru, da si delite skrbništvo je ključno tudi to, da v kolikor so razmere pri drugem staršu v redu, da vseeno z njim ohranjate dober odnos in približno podoben način vzgoje. Včasih je to težko, vendar se ob pravi podpori in strokovni pomoči tudi to da doseči.
