Danes z vami delim zgodbo, ki bo morda v vas prebudila različne občutke. V mojem odgovoru pa lahko najdete kratek opis tega kaj točno se v telesu dogaja v času, ko zaradi ohlajenega odnosa s partnerjem, nekdo išče drugo osebo za zapolnitev praznine.
Predvsem bi preden začnete brati poudarila, da je za afero/prevaro vedno odgovoren tisti, ki to mejo zaupanja prestopi, ter da se da tovrstne zaplete preprečiti – tako, da iščemo druge rešitve, da nekomu zaupamo to kar čutimo oziroma da si že ob tem, ko nas vleče nekam drugam, poiščemo tudi strokovno pomoč/podporo, da se ponovno povežemo znotraj partnerskega odnosa.
Anonimno vprašanje:
S partnerjem sva skupaj skoraj 4 leta. Od samega začetka je zelo ljubosumen, vendar to se dogaja saj je imel prej slabe izkušnje, in te zadeve prenašam sedaj jaz, imava tudi otroka. No bom prešla k bistvu. Moja čustva so se totalno ohladila do njega, izogibam se ga kolikor se le da čeprav me velikokrat vpraša zakaj ampak to je vse posledica kreganja, ljubosumja. Priznam nisem popolna ampak počutim se kot pes na verigi. Povedala sem mu da če bom kadarkoli nameravala imeti drugo osebo da bom najprej zaključila kariero z njim potem bom pa živela svoje življenje naprej. In sedaj je prišlo tako daleč, da sem začela komunicirat z moškim vendar samo prijateljsko ampak mi je pa zelo všeč. On se veliko spomne name jaz nanj, ne vem takšen občutek imam da prav njega potrebujem. Otrok mi je na prvem mestu, in ta moj sedanji partner pač to ne dojame kot bi moral kaj storiti?? Naj omenim da ta oseba z katerim komuniciram ima tudi družino. Mislite da bi klepetal toliko z mano če mu ne bi bilo do mene?? Mislite da iščem samo neko rešitev? Priznam ogromno mislim nanj, vendar ne želim biti razdiralka družine. Kakor sem jaz precenila on ni srečen s svojo partnerko jaz pa z svojim ne, a lahko prosim kakšen nasvet ker se mi meša že od razmišljanja. Hvala vsem v naprej. Ps: v bodoče sem raje sama z otrokom, kot da čuti mojo stisko in ne vidi toliko ljubezni med mamo in očetom.
Odgovor:
Draga anonimna. Hvala, ker ste se v tako ranljivem obdobju odločila, da poiščete nasvet, mogoče le smernico kako naprej. Čutiti je, da ste v stiski in verjamem, da vam je težko, ker se s partnerjem trenutno ne zmoreta povezati, vendar afera tudi ni rešitev za vajino stisko oziroma trenutne težave, čeprav mogoče trenutno ne vidite drugega izhoda.
Verjamem, da imate občutek kot da vas nenehno vleče v dve smeri in da se sploh ne znajdete več v tej situaciji. Zato bom za začetek napisala le nekaj osnov, ne le za vas ampak tudi za ostale člane, da bodo malenkost lažje razumeli vašo stisko.
V intimnem partnerskem odnosu smo z drugo osebo povezani na način, ki nas dela najbolj ranljive. Med nami se stke vez, kjer ni skrivnosti in pogosto se te vezi ljudje, sploh če imajo prehodne negativne izkušnje, lahko ustrašijo ali pa pričenjajo videvati prejšnje situacije v čisto nedolžnih zadevah. Vse to jih vleče stran od tiste izvorne bolečine v neko obrambno držo (lahko ljubosumje ali pa to, da se zaprejo) zato da preprečijo ponovno bolečino. Na tej točki je dobro, da vsak posameznik zazre vase in preveri koliko intimnosti (ranljivosti) si sploh drzne začutiti in kaj lahko stori, da bo v partnerskem odnosu lahko bolj odprt, zaupljiv, ranljiv. Omenjate, da je vaš partner ljubosumen in verjetno ga je resnično strah, da bi ga ponovno ranila. Kar je seveda krivično bilo do vas, saj tega niste nameravala storiti. Ste pa trenutno na meji – namreč, ko enkrat z nekom drugim delimo našo intimo, ranljivost, ko pričnemo s skrivanjem (če tudi na videz nedolžnih) sporočil, ko drugemu zaupamo stvari za katere ne želimo, da bi naš partner izvedel – takrat prestopimo mejo prijateljskega odnosa in tu nekje se začnejo postavljati temelji afere – to pa je navezanost na nekoga izven partnerskega odnosa. Pomembno vlogo pri tem igra tudi naše telo. Seveda imamo mi nadzor nad njim, vendar če ne prepoznamo, da nek odnos prestopa mejo, nas lahko naš dopaminski odziv (dopamin je nevrotransmiter odgovoren za nagrajevanje – podobno kot pri zasvojenosti, kar afere tudi lahko so) vedno bolj »vleče« v afero. Kaj to pomeni? Ko nekoga prvič vidimo in imamo občutek, da smo po dolgem času ponovno slišani, videni, razumljeni, nas preplavijo izredno močni pozitivni občutki in če se to nenehno ponavlja, nas lahko to celo fizično zasvoji. Kar pomeni, da potrebujemo vedno večjo »dozo« afere oziroma tega drugega, da se počutimo v redu. Ponavljam, za afere/prevare ni opravičila, vedno je to odločitev posameznika, če bo to mejo prestopil ali ne. Ampak za vas, draga anonimna, ko pravite, da vam ta prijatelj namenja pozornost, da vas razume, da tudi on trpi in da ga potrebujete – to izhaja bolj iz občutka zaljubljenosti, ne nujno iz realne slike drugega. Namreč v aferah se pogosto zgodi, da ljudje drug drugemu dajejo ravno to česar si sami želijo od partnerja in seveda potem to od ljubimca tudi dobijo, saj se nezavedno ravno v tem najbolj privlačita – v hrepenenju po globlji povezanosti, razumljenosti, zaupanju, pripadnosti, ki pa v aferi ne zmore biti tako globoka in pristna kot je lahko k partnerskem odnosu.
Svetujem vam, da najprej pri sebi raziščete po čem hrepenite. Kaj je tisto, kar vam vaš partner zares lahko da? In kako bi bilo, če bi se najprej odločili, da s partnerjem poskusite rešiti odnos? Čutite, da je to mogoče? In tudi če ne, do katere mere boste skrivali svoja občutja? Namreč najbolj iskreno do vas samih in do partnerja je, če mu zaupate kaj čutite in da skupaj poiščeta rešitev – ali se odločita za partnersko terapijo (kar vam iskreno zelo priporočam, saj se čuti, da sta oba v tej zgodbi ranjena na svoj način) ali pa se odločita za razhod. Ker je v zgodbo vpleten tudi otrok je seveda treba poskrbeti za najboljše možno okolje tudi zanj – to pa lahko v prvi vrsti storita vidva, da popravita vajin odnos, če ostaneta skupaj ali pa ne. Saj bosta za vedno ostala starša in vsak otrok si želi, da se starša razumeta, če tudi ne zmoreta ostati skupaj.
Za konec pa še to. Napisala ste »… in ne vidi toliko ljubezni med mamo in očetom.« Torej čutite nekje v sebi, da tam ljubezen še je. Kaj, ko bi jo skupaj zopet poiskala? Nič hudega ni, če ste naredila vi ali pa on kakšno napako na poti do iskanja sebe in drug drugega v odnosu, ampak če čutite, da je tam še nekaj, je dobro to raziskat in obuditi, če je za to želja na obeh straneh. Vsekakor pa vam polagam na srce, da dobro pri sebi raziščete od kje so vam občutki, ki se vam zdaj prebujajo znani? Če je to neka dinamika, ki se je že kdaj zgodila ali pa ste ji bila zgolj priča? Verjamem, da ste dobra mama in da si želite podporo in sočutje partnerja, vendar velikokrat v sebi nenehno ponavljamo česa si želimo, na glas pa redkokdaj iskreno izrazimo svoje želje in potrebe.
Vsekakor pa je, tako kot sem že zgoraj omenila, v vsakem primeru smiselno, da si poiščeta pomoč. Vabljena tudi k nam na individualno ali partnersko svetovanje.
Vse dobro vama želim.
