Čeprav sta z otrokom po njegovem rojstvu prvič fizično ločena, to še ne pomeni, da med vama ni povezave. Še kako močno sta povezana – na emocionalni, energetski, psihični, spiritualni ravni. Veliko ljudstev poporodno obdobje jemlje kot nekaj svetega – mati takrat skrbi zgolj za otroka, medtem ko ji druge ženske pomagajo pri kuhanju, pospravljanju in ostalih rečeh, ki v tistem obdobju naj ne bi bile materina skrb. Ženske tako novi mami tudi namenijo razne obrede (zapiranje medeničnih kosti, razni ženski krogi, kopeli, ipd.). Tako jo obsipavajo z ljubeznijo, pozornostjo, ji dajejo podporo in varen prostor, kjer lahko v miru »postane mati«. Pri nas pa je velikokrat tako, da so mame po prihodu domov same za vse. Kar seveda vpliva tudi na čustveno stanje mame. Saj je to prvo trimesečje po porodu tisto, ki je najbolj tvegano – za pojav poporodne depresije, psihoze, raznih bolezenskih stanj, in tudi otrok je v tem času najbolj ranljiv. In ker mame, namesto da bi bile v to vlogo rojene počasi in z ljubeznijo, hitijo in (pre)hitro opravljajo določene stvari, jih potem sčasoma lahko vse skupaj zasuje. Stres, utrujenost, izgorelost – to so le nekatere od reči, ki lahko močno vplivajo tudi na navezanost med mamo in otrokom. Prav tako pa vse to kar čuti mama, čuti tudi novorojenček, kar lahko rezultira tudi v nečem kar je zelo podobno kolikam oz. krčem pri novorojenčku.
Kako doseči to stanje miru in zadovoljstva? Kakšna sploh so čustva po porodu?
Normalno je, da je tudi čustveni vidik poporodnega obdobja iz ravnovesja, harmonije. Tako kot telo še vedno okreva, se tudi pri mami pojavijo stare ali nove rane – velikokrat povezane prav s porodom. Ker je hormonski koktajl po porodu res »močan« je torej normalno, da takrat čutite vse – od neznanske ljubezni, sreče do obupa, žalosti. V prvih dneh je kar običajna poporodna otožnost o kateri se pa seveda zelo malo govori. In ravno ta »otožnost« je posledica popolnoma normalnega delovanja vašega telesa po porodu. Kaj narediti? Pustite si jokati. Od sreče, od žalosti. Ob porodu vedno »umre« nekaj starega, zato da se lahko rodi novo življenje. Včasih se v teh trenutkih odprejo rane povezane z lastnimi izkušnjami s starši ali drugimi pomembnimi ljudmi iz našega otroštva. Včasih se spomnimo tudi na kakšne zelo neprijetne, travmatične izkušnje. Porod je lahko zelo močan sprožilec spominov celo do te mere, da imajo lahko nekatere mame znake posttravmatske stresne motnje po porodu (zaradi poroda samega ali pa preteklih izkušenj).
Stanje miru in zadovoljstva bi vsi želeli doseči. Ni pa vedno tako lahko. To je tako kot učenje vožnje s kolesom. Kolikokrat ste padli, se poškodovali, preden vam je uspelo? In ravno tako kot ste takrat v strahu držali v rokah nestabilno krmilo, tako se zdaj lovite v starševstvu. In veste kaj? Popolnoma normalno je. Res je, da se lahko tu zanesemo na intuicijo, na naš materinski (ali očetovski) čut. Pa vendar moramo znati zelo dobro poslušati svoje telo, da slišimo kaj nam govori. Zato si dajte čas – zakaj mislite, da se otroci ne rodijo že kot mini verzije odrasle osebe, ampak so odvisni od vas in praktično cel čas prespijo? Ker je to naravno – mama po porodu ne more tekati okoli za malčkom (čeprav je to pri mamah z več otroci kar pogost pojav 😉), ampak mora tudi ona počivati. In bolj kot njeno telo okreva, bolj razigran postaja dojenček. Vse je z namenom in namen vsega je, da mama in dojenček ostaneta povezana tudi v tem času, ko nista več eno fizično bitje.
Kaj pa poporodna depresija/tesnobnost?
Pred kratkim sem na svoji strani delila to misel s katero se bolj ne bi mogla strinjati, in sicer:
“Moje mnenje je, da je poporodna depresija kar racionalen odziv na to, da ženska po porodu ostane sama doma z novorojenčkom in travmatiziranim telesom.” (Luiza Sauma).
Po podatkih NIJZ naj bi po porodu ena ali dve ženski od desetih postali depresivni in/ali tesnobni. V Sloveniji naj bi tako za poporodno depresijo trpelo od 1.800 do 3.600 žensk. To pa ni ravno malo, kajne? Poporodna depresija se običajno pojavi 4 do 6 tednov po porodu in lahko traja od 3 do 6 mesecev ali dlje. Znaki, ki so značilni za poporodno depresijo so: občutki nesposobnosti, nemoči, žalost, slabo počutje, utrujenost, občutki krivde, jokavost, potrtost, počasno razmišljanje, zmanjšan apetit, vsako opravilo je odveč. Lahko ima oseba tudi občutek, da bo znorela. Poporodna tesnoba pa se kaže kot: napadi panike, mravljinčenje v rokah, nogah, oteženo dihanje, vsiljive misli. Lahko oseba celo razmišlja, da bi poškodovala sebe ali otroka.
Nekatere ženske sicer okrevajo brez pomoči, ampak tako kot je za nekatere v redu, da n pomoč, podporo in/ali zdravljenje. Včasih pomaga tudi, da ima ženska neko osebo kateri lahko zaupa in tam najde svoje varno zavetje za okrevanje. Vsekakor pa ni to stanje, ki bi se ga morali sramovati, pravzaprav je lahko poporodna depresija/tesnoba kar resno stanje in je dobro, da na prvem pregledu omenite ginekologinji/ginekologu kaj čutite.
Če pa ste še noseči, vam srčno priporočam, da si pripravite poporodni načrt in si tako zagotovite ustrezno podporo. Več o načrtu najdete tukaj.
