Ponovno z vami delim zgodbo izpred nekaj let, ko sem še kot študentka babištva raziskovala moč ženske, porodnega procesa in materinstva. Ona je bila tista, ki je dokazala vse o čemer sem prej zgolj brala. Ona je bila tista, ki je v meni prebudila zaupanje v porodni proces. In za to ji bom večno hvaležna.
Prišla sem v porodno sobo. Bila je sama. Mož je ravno odšel ven, da bi nekaj prigriznil in si oddahnil od samega vzdušja v sobi. Bilo je res intenzivno. Pogledala me je, predstavila sem se ji in jo vprašala, če jo lahko spremljam. Ker namreč prvo leto na babištvu počneš ravno to. Opravljaš delo spremljevalke – učiš še kaj je porodi proces preko tega, da si zraven, sediš v tišini, nežno spodbujaš in vpijaš vsako sekundo teh intenzivnih trenutkov, minut, ur, dni. Prikimala je in pogled usmerila nazaj nekam v daljino. Le kam je gledala?
Že od trenutka, ko sem stopila notri sem vedela, da me v resnici ne potrebuje. Bila je odločna. Videlo se je, da je že v tisti fazi, kjer ni vrnitve nazaj. Popadki so prihajali, vedno bližje so si bili.
Ko se je vrnil on v sobo, se je še bolj prepustila. Spuščala je glasove ob vsakem popadku. Nihče ni več gledal na uro ali na CTG. Nežno sem jo prijela za trebuh, da bi potipala kakšni sploh so popadki. Uh, zdaj gre pa zares.
In to je začutila tudi ona. Umaknila sem se ji, da je imela svoj prostor.
Čeprav je prej slonela naslonjena naprej na posteljo, je zdaj želela na posteljo. Ulegla se je. Tako ji je odgovarjalo.
Naslednji popadek, ki je prišel, jo je presenetil. Bil je mogočen.
Dihala je. V svojem tempu. Jasno je bilo, da točno ve kaj in kako mora to storiti.
Od tu naprej, je šlo vse izjemno hitro. Mož ji je pomagal pri hlajenju vratu in čela. Nežno jo je božal po laseh med vsakim odmorom. Med popadki pa je modro stopil korak nazaj, ji ponudil roko in zdržal z njo skozi celoten popadek. Odlično jima je šlo.
Potem je prišel tisti občutek. Blizu je. Pojdi po nekoga. In res, kaj kmalu je prišla še mentorica v sobo.
Vsakič do takrat sem se oblačila (op. predpasnik, kapa, rokavice…) v paniki in strahu, da česa ne bom znala, zmogla. Tokrat pa me je prevzela njena moč.
Tista pristna, prvinska, Ženska.
Kaj kmalu je že potiskala. Zopet v svojem ritmu. Ni poslušala navodil babice. Drzno, mogočno in tako… pravilno je bilo to. Vedela je, kdaj mora pritisniti. Začutila je kdaj je pravi čas.
In tako je bila glavica že zunaj. Tako spokojnega obraza na novorojenčku še nisem videla. Kot da še ni razumela, da je ravnokar na poti v nov svet. Da se odpirajo nove možnosti.
Z nekaj popadki je bila deklica rojena. Rojena na mamine prsi. Ni zajokala, le nežno je naznanila svoj prihod.
Sprejela sta jo z vso ljubeznijo, ki sta jo premogla. In tako se je rodila tudi Mama. Še vedno je bilo čutiti tisto moč od prej. Ampak je bila posuta z nežnostjo, materinsko ljubeznijo in zaupanjem.
Vedela je, da je zmogla in da zmore.
__
Zdaj je deklica stara že 7 let. Njen prihod na svet in rojstvo njene mame sta bila v tistih težkih dnevih moja motivacija. Takrat sem v živo prvič videla kako izgleda rojstvo, ko Ženska zaupa vase, v svoje telo, v potek rojstva njenega otroka. Z veseljem danes delček zgodbe delim z vami.
__
Si tudi ti želiš nekoga ob sebi, ki te bo znal podpreti, poslušati, ki te bo razumel? Z veseljem se ti pridružim in te spremljam v času nosečnosti, med porodom in v prvih korakih materinstva. Če te zanima več, klikni tukaj.
Za spremljanje med porodom pa piši na info.ataleya@gmail.com
